Kdaj pa kdaj se brezglavo »scrollanje« po družbenih omrežjih, kot je Facebook, zelo obrestuje. Tam sem namreč, zahvaljujoč društvu PiNA, naletela na projekt European Solidarity Corps, ki se je od začetka julija pa vse do konca avgusta odvijal v Grčiji. Kratkoročni prostovoljski projekt na temo Mediteranske diete se je po opisu sodeč dotikal hrane, športa in dobrega počutja. Brez prevelikega razmisleka sem se prijavila na projekt in tako v majhnem naselju Stratoni preživela najboljše poletje do sedaj.
Petega julija smo se po napornem potovanju s težko prtljago vse prostovoljke in prostovoljci zbrali v drugem največjem grškem mestu, Solunu. Pred arheološkim muzejem naj bi nas ob osemnajsti uri pričakal avtobus, ki ga še lep čas ni bilo. Že prvi dan smo se tako naučili, da je v Grčiji čas relativen. Zamude pri javnih prevozih so se nadaljevale še ves čas mojega bivanja v državi v prihodnjih dveh mesecih. Niti enkrat se mi namreč ni zgodilo, da bi avtobus prišel ob napovedani uri. V večini primerov je namreč zamujal vsaj petnajst minut. Enako je veljalo tudi za pričetek dogodkov in sestankov. Redkokdaj se je kdo držal dogovora in bil prisoten ob dogovorjeni uri.
Po tridesetminutni zamudi avtobusa smo okoli polnoči končno prišli do cilja, kjer nas je v restavraciji pričakala polna miza pic in pet psov, ki so veselo skakali okoli nas. Psi so bili velik del našega vsakdana. Lahko bi rekli, da so bili del naše ekipe, ker so nas neprestano spremljali. Z nami so hodili na plažo, spali zunaj pod našo mizo, medtem ko smo se mi družili ob igranju kart, nas pospremili do trgovine in nas na (njihov) dober dan kdaj tudi pričakali doma, čeprav tam ne bi smeli biti. Medtem ko smo bili mi zelo veseli njihove družbe, se lokalna skupnost ni zares zmenila zanje oziroma za živali nasploh. »Naši« psi naj bi namreč vsi imeli svoj pravi dom, vendar so lastnice in lastniki čisto pozabili na njih. Velikokrat sem tudi na svoje oči videla, ko so se odrasli moški drli na pse, na njih metali kamne in jih brcali. Zaradi tovrstnih napadov, ki so jih bili ubogi psi deležni na skorajda dnevni bazi, so se zato tudi oni kdaj ujezili in napadli kakšnega neznanca. Z nami na našo srečo niso imeli nobenih težav.
Nastanjeni smo bili v stavbi, ki je bila v prejšnjem stoletju namenjena študiju. Ogromno poslopje je slabih trideset let samevalo in bilo ponovno oživljeno pred tremi leti, ko se je s pomočjo naše koordinatorke programa Claire in nevladne organizacije United Societies of Balkans prelevilo v začasni dom za ljudi Erasmus+ programov. Trinajst prostovoljk in prostovoljcev nas je spalo v ogromnih sobah v pritličju, ki so bile nekoč učilnice. Prvo noč, ko smo po večerji ob pozni uri končno prišli domov, smo si ogledali sobe v pritličju, ki so nam bile dodeljene. Pred vsako je bil obešen listek, na katerem so pisala naša imena. Sama sem svoje mesto za naslednja dva meseca našla na listku druge sobe in se veselo vselila. Sobo sem si delila še s tremi puncami, ki so na mojo srečo vse prezirale pretirano uporabo klimatske naprave, medtem ko je bila prva soba znana po tem, da je v njej vedno mrzlo kot v hladilniku. V njej sta namreč prebivali dve Estonki, ki sta bili vajeni nizkih temperatur. Sicer je bilo v prvem nadstropju še petdeset dodatnih ležišč, namenjenih ostalim programom, ki jih je organizirala organizacija United Societies of Balkans. Med našim projektom smo namreč gostili tudi mnogo ljudi iz drugih mladinskih izmenjav.
Največji kulturni šok sem doživela, ko sem izvedela, da nikjer ne smem v stranišče vreči toaletnega papirja. Prvi teden sem bila tako neprestano v strahu, da bom poplavila restavracijo, bar in hišo, ker sem iz navade seveda naredila točno to, česar ne bi smela. Grške kanalizacijske cevi namreč ne prenesejo papirja zaradi precej starejšega kanalizacijskega sistema in posledično ožjih cevi. Isti šok sem doživela tudi ob vrnitvi nazaj v Slovenijo, ko sem še ves teden iskala koš, v katerega bi lahko odvrgla uporabljen toaletni papir. Poleg tega me ni nič drugega kaj preveč presenetilo. V Grčiji sem se počutila zelo domače, ker je za grško kulturo značilno, da so ljudje toplega srca in ti radi strežejo od spredaj in zadaj. Vsi so nas sprejeli in takoj priskočili na pomoč, ko smo kaj potrebovali.
Naša hiša, kot smo jo poimenovali, je bila razdeljena na dva dela. Prvi je bil tisti, ki smo ga dejansko uporabljali in v katerem smo živeli. Poleg treh sob smo imeli še majhno dnevno sobo z ogromnim kavčem, ki sem ga velikokrat izkoristila za popoldanski počitek. Na koncu hodnika je bila še velika kuhinja, v kateri smo vsak dan skupaj jedli. Poleg tega pa smo imeli še dve kopalnici, ki smo si ju delili. Drugi del, imenovan spooky part (tj. strašljivi del, ang., op. a.), pa je bil del, ki ga načeloma nismo smeli obiskovati. Med spoznavnimi dnevi v prvem tednu nam je Claire pokazala, kako je videti to območje, in nas opomnila, da je nekoč bila celotna stavba v takšnem stanju. Srhljiv predel, poln smeti, prahu, umazanije in pajčevine, razbita okna, razpadajoči se zidovi in počečkane stene. Po njenih besedah žal niso uspeli prenoviti stavbe v celoti, ker za to niso dobili potrebnega dovoljenja. Kljub temu da je bil drugi del hiše za nas dokaj neuporaben, smo ga vseeno izkoristili in tam prirejali igre, kot je soba pobega, kot del programa za ljudi iz mladinskih izmenjav. Spooky part je bil namreč kot nalašč za igre pobega z ravno pravšnjo mero srhljivosti, ki je prestrašila veliko ljudi.
Naše delo se je precej razlikovalo iz dneva v dan, ker smo imeli veliko različnih področij, za katere smo bili zadolženi. Med drugim smo skrbeli za delovanje lokalne knjižnice, ki se je ustanovila v sklopu prejšnjih prostovoljskih projektov. Skrbeli smo tudi za urejenost seahorse parka, v kateremu smo s pomočjo brošur in izobešenih plakatov ozaveščali lokalno skupnost o izumirajočih morskih konjičkih, ki so bivali v bližnjem morju. Največ navdušenja pa smo poželi, ko smo vsak drugi teden organizirali športne dogodke za otroke. Otroci iz naselja Stratoni so radi cele dneve preživljali na ulicah, se družili, smejali, tepli in skupaj igrali košarko. Čeprav so bili dogodki, ki smo jih organizirali, namenjeni otrokom, so se slednji kljub temu odvijali pozno ponoči, ker je bilo pred 21. uro zvečer prevroče za kakršnokoli aktivnost. To pa ni bila težava, saj se otroci na ulicah niso zmenili za uro in so se vsak večer igrali pozno v noč. Zanje smo vsak drugi teden pripravljali tudi večere kina na prostem in predvajali priljubljene Disneyeve oziroma risanke produkcijske hiše Pixar. Naše delo je obsegalo tudi kuhanje, ker smo včasih športni dogodek še popestrili s pripravljenimi mediteranskimi poslasticami. Pisali pa smo tudi mediteranske kuharske recepte, iz katerih naj bi v prihodnje bodoče prostovoljke in prostovoljci ustvarili krajši kuharski priročnik. Vse našteto smo morali seveda tudi beležiti prek medijev in sproti objavljati na profilu @stratoni_the_seahorse_village na družbenem omrežju Instagram. Kljub temu da je bilo delo prostovoljno, smo vsak mesec dobili žepnino v višini 300 evrov. Poleg tega smo imeli zastonj bivanje, Evropska unija pa nam je krila še stroške potovanja v Grčijo in nazaj domov.
Kljub velikemu obsegu dela je bilo prostovoljsko delo enostavno, saj sem ga opravljala z navdihujočo ekipo, ki sem jo imela, oziroma z »družino«, ki smo si jo ustvarili. Imela sem to srečo, da sem se izjemno dobro razumela z vsemi. Iz dneva v dan smo si izražali hvaležnost in skupaj delili ogromno neprecenljivih trenutkov, ki jih zagotovo ne bomo nikoli pozabili. Zahvaljujoč Sari iz bližnje Italije smo že zgodaj vzpostavili delujoč sistem organizacije in se vsak teden srečevali na hišnih sestankih, na katerih smo si razdelili delo. Sestanke je vodila Sara, ki se je v tem projektu našla v vlogi voditeljice. Da slučajno ne bi šlo kaj po zlu, smo naredili urnik za vse. Imeli smo par, ki je bil zadolžen za odnašanje smeti, za točenje vode, vsak dan drugi par za kuhanje kosil, za pranje posode in za čiščenje kopalnic ter kuhinje. V dveh mesecih smo si zgradili skupnost in všeč mi je bil občutek deljene odgovornosti. Samo skupaj smo namreč lahko dosegli neko ravnovesje in to, da se stvari odvijajo kot morajo.
Skupino prostovoljcev so sestavljali trije fantje iz Grčije, ostale pa smo bile iz Slovenije, Italije, Francije, Estonije in Ukrajine. Vsak dan je bil tako prepojen s pogovori v vsaj šestih različnih jezikih, zato smo bili na koncu dneva že povsem zmedeni in govorili kar vseh šest jezikov hkrati. Vsi smo bili namreč željni novega znanja in si radi zapisovali nove besede, ki so nam padle v uho. Poleg pridobivanja novega znanja smo si delili tudi strast do počivanja na plaži in kopanja v morju. Naša hiša je bila samo eno minuto stran od dolge peščene plaže, ki je bila v veliki večini primerov skorajda prazna. Stratoni je namreč pozabljena vasica, ki je turisti še niso izvohali. Cene v trgovinah pa temu niso bile primerne. Vse, kar smo imeli na voljo v bližini, sta bili dve majhni trgovini, kjer smo na primer za pivo v pločevinki odšteli kar dva evra. Najcenejša buteljka vina je stala trinajst evrov, veliko denarja pa smo porabili tudi za energijske pijače, ki so nas držale pokonci dolgo v noč. Kljub vsakodnevni utrujenosti smo bili tako vzhičeni in se zato težko »poslovili« drug od drugega ter (nekateri) hodili vsako noč spat okoli štirih zjutraj. Kljub temu da sem v povprečju spala pet ur na dan, sem bila vseeno polna energije in vsak dan pripravljena na nove izzive. V teh dveh mesecih sem bila namreč deležna tolikšnega obilja sreče, ki je pred tem še nisem poznala. Poleg neizmernega veselja je bil naš skupni imenovalec še ta, da noben izmed nas ni zares vedel, kaj bi počel s svojim življenjem. Brez dolgoročnih ciljev smo zato uživali brezskrbno poletje v Grčiji in sanjali o tem, da se projekt nikoli ne konča.
Vrnitev domov je vsakega od nas zelo težila, zato smo zadnje štiri dni preživeli v solzah. Vsak je namreč imel načrtovan svoj let domov, kar je pomenilo, da smo odhajali ob različnih dneh in različnih urah. Štiri dni smo se tako vedno znova poslavljali, objemali in jokali. Poslovili smo se z obljubo, da se bomo zagotovo še videli in da se naša zgodba še ni zaključila.
A življenje gre naprej, ljudje zapademo nazaj v svoje rutine, spoznavamo nove ljudi in se udeležujemo novih projektov. Če se bomo še kdaj srečali, še ne vem, ampak zagotovo vem to, da sem neizmerno hvaležna vsakemu, ki mi je v sklopu projekta prekrižal pot in si delil trenutek življenja z mano.
Aida Čehić
