Nov škotski premier

Na težavni poti h konsolidaciji stranke in države; 39 tiskana izdaja, dne 7. aprila 2023

Konec marca je Škotska dobila novega premiera. Na vrh vlade se je zavihtel Humza Yousaf, vodja škotske nacionalne stranke (SNP), ki je po februarskem odstopu nadomestil nekdanjo vodjo stranke in predsednico vlade Nicole Sturgeon. Yousaf, potomec migrantov iz Pakistana in prvi musliman na vrhu vlade, je v govoru po zmagi napovedal, da se bo zavzemal za škotsko neodvisnost in ponovno priključitev Evropski uniji; poleg tega je omenjal še zaščito ljudi pred draginjo, izboljšanje življenjskih standardov, reformo kazenskopravnega sistema, boj proti energetski revščini ter izboljšanje zdravstvenega sistema in stanovanjske politike na podeželju. Kljub svetlim napovedim vodjo SNP čakajo težki politični izzivi, saj se sooča z razdeljeno stranko doma in pritiskom proti referendumski kampanji za neodvisnost v Westminstru. 

 

Po nekaj več kot osmih letih je z vrha škotskega parlamenta z omejenimi pristojnostmi v edinburškem predelu Holyrood februarja letos dokaj nepričakovano odstopila najvidnejša predstavnica liberalnega krila SNP in zagovornica škotske neodvisnosti Nicola Sturgeon. Sturgeon je po neuspešnem referendumu za škotsko neodvisnost leta 2014 uspelo zavzeti teritorije, ki so tradicionalno pripadali škotskim laburistom ter konsolidirati SNP kot največjo stranko državi, ki ji je uspelo zmagati na volitvah za škotski lokalni parlament tako leta 2016 kot tudi 2021. Čeprav je bila Sturgeon vodja nacionalistične stranke, je njeno politično dediščino zaznamovalo upiranje westminstrskim konservativnim politikam in zavzemanje za liberalne vrednote ter socialnodemokratske ekonomske in davčne politike. Prva ženska Škotske je tako proti westminstrskim varčevalnim ukrepom vzpostavila škotski sistem socialne varnosti, predstavljala Škotsko kot varno za iskalce azila ter ohranjala tesnejše stike z Brusljem kot London. 

A popularnost vodstva Sturgeon, ki je med pandemijo covid-19 znašala izjemno visokih 72 odstotkov, je pričela v preteklem letu hitro upadati. Za to so bili krivi predvsem naraščajoči stroški bivanja, delavski protesti, slabo ukrepanje vlade na področju zdravstva, šolstva in javnega transporta ter odločitev ustavnega sodišča Velike Britanije, da prepove škotski referendum o neodvisnosti brez soglasja Londona – kar je na Škotskem prispevalo k zmanjšani podpori ideje škotske neodvisnosti, ključne teme za zgodovinski vzpon in uspeh SNP-ja. Ob odstopu Sturgeon februarja letos se je SNP znašla v obdobju negotovosti in brez jasnega naslednika, znotraj stranke pa se je v preteklih letih oblikovalo konservativno politično krilo mlajše generacije, ki je pretilo s prelomom liberalnih politik bivše voditeljice. 

Marčevsko tekmo za vodstvo SNP med bivšim zdravstvenim ministrom Humzo Yousafom in bivšo finančno ministrico Kate Forbes se je tako opisovalo kot boj med kontinuiteto liberalnih in socialnodemokratskih tendenc, ki jih zasopa Yousaf, in socialno ter ekonomsko konservativno diskontinuiteto, ki jo je zastopala Forbes. Poleg vprašanja neodvisnosti je bila glavna tema strankarske tekme vprašanje sprememb zakonodaje, ki se tiče pravic transspolnih oseb. Lansko pomlad je namreč parlament v Holyroodu s 86 glasovi za in 39 glasovi proti sprejel zakon za reformo priznanja spola; zakon, ki bi transspolnim osebam na Škotskem omogočil pravno priznanje spola brez predhodne medicinske diagnoze. A ker škotski parlament na zakonodajnem področju ni popolnoma avtonomen in pogosto potrebuje soglasje Westminstra, je januarja letos britanska vlada pod taktirko konservativne stranke blokirala vpis reforme v zakonodajo – akt, ki ga mora podpisati angleški kralj. Kampanjo SNP je tako močno zaznamoval odnos do omenjenega zakona in britanskega nestrinjanja z zakonom, ki mu je sicer konservativni del stranke, na čelu z že omenjeno Kate Forbes in nekdanjo ministrico za lokalno varnost Ash Regan, nasprotoval.

V tesni bitki so naposled zmagale liberalne sile kontinuitete pod vodstvom Yousafa, ki napoveduje, da je edina pot k škotski neodvisnosti tista, ki bo zagovarjala »progresivne vrednote«. Zdi se, da bo vsaj v začetku Yousafovo vladanje previdnejše in postopnejše od zadnjih let mandata Sturgeon. Za razliko od slednje Yousaf nasprotuje de facto referendumu za škotsko neodvisnost in poudarja, da bo skušal najprej doseči večinsko podporo ter šele nato razmišljati o razpisu referenduma. A če odštejemo nekatere novosti, kot je uvedba novih davkov za najpremožnejše, se zdi, da se Yousafovo vodstvo ne bo bistveno odmaknilo od v preteklih letih neuspešnih načinov vladanja njegove prehodnice. Kot poudarja Dani Garavelli iz časopisa The Guardian, so prav tako vprašljive Yousafove vodstvene sposobnosti: tekom njegovega mandata kot ministra za zdravje mu ni uspelo zmanjšati čakalnih vrst in sprejeti kakšnih vidnejših reform. 

Čeprav se zdi, da se nov škotski premier zaveda situacije, v katero je postavljen, pa bi mu za obdržanje na oblasti v naslednjem mandatu moralo uspeti konsolidirati močno razdvojeno stranko, se uspešno upreti pritiskom Westminstra ter sprejeti vrsto uspešnih socialnih in ekonomskih politik, ki bi onemogočile ostalim večjim strankam, še posebej laburistom, da prevzamejo glasove stranki, ki je več kot osem let vladala brez resnejše opozicije. A kot opažajo mnogi, se takšen scenarij, ki bi preprečil zaton SNP-ja in obudil upe v škotsko neodvisnost v bližnji prihodnosti, ne zdi na dosegu roke.

Jernej Meden

Back to top button