Natu hvala, da lahko dvajset let sledimo ameriškim interesom

»Hočeš reči, če bi Rusija napadla Litvo, bi šli v vojno z Rusijo?« 

Donald J. Trump je to vprašanje leta 2017 postavil pomočniku, ki mu je razložil, kako deluje zveza Nato. »To je noro,« je zaključil Trump. Začudenje takratnega predsednika ZDA niti ni tako presenetljivo. Navsezadnje je nekaj precej čudnega v tem, da so ZDA pripravljene iti v vojno čez ocean, da bi branile drugo državo – še posebej, če bi to lahko v odgovor sprožilo jedrski holokavst. Evropska varnostna odvisnost je pogosto vzbujala dvome o ameriški zavezanosti braniti celino. ZDA imajo okoli 85.000 vojakov po vsej Evropi, a jih tudi redno prerazporejajo na druga območja, skladno z aktualnimi potrebami. 

Kakšen je izkupiček severnoatlantskega zavezništva? Vojaške operacije v Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji, kjer je bil Nato udeležen neposredno ali posredno s svojimi vojaško močnejšimi članicami, so v zadnjih triindvajsetih letih destabilizirale svet in povzročile opustošenje, uničenje držav, krepitev islamističnega terorizma in begunski val biblijskih razsežnosti. V teh, lahko rečemo, imperialističnih misijah je sodelovala – v »koaliciji voljnih« – tudi Slovenija.

Aktualna osredotočenost Nata na zagotavljanje vojaške podpore Ukrajini zamegljuje dejstvo, da so se glavne predpostavke, na katerih je temeljil razvoj Nata po hladni vojni, izkazale za napačne. Te predpostavke so: umiritev Rusije; nova evroatlantska varnostna arhitektura naj temelji na postopnem širjenju zahodnih institucij po Evropi in svetu; in da bo z Evropo, »celovito in mirno«, Nato prihodnjo legitimnost v veliki meri črpal iz operacij kriznega upravljanja na drugih območjih. Vse te predpostavke so se sesule pod težo dogodkov iz resničnega sveta. 

Največji udarec legitimnosti ZDA in zaveznikov je povzročil umik iz Afganistana leta 2021. Rezultati te misije – podobno kot operacija v Libiji leta 2011 – so razkrili in potrdili, da se Natovi vojaški angažmaji nikoli ne prevedejo v resen politični vpliv na dogajanje na terenu. Posledično je verjetnost, da bo Nato izvedel podobno obsežno operacijo, kot je bila napotitev sil ISAF v Afganistan, zelo majhna. Kritiki opozarjajo tudi na izkušnjo kurdskega ljudstva v Siriji, njihovo vodstvo je pozdravilo ameriške bombnike, ki so jim pomagali v spopadu z ISIS. Po tem ko je turška vojska vdrla na kurdsko ozemlje, se je ameriška vojska z zavezniki umaknila in jih prepustila lastni usodi. Zavezništvo ni bilo več v skladu s kratkoročnimi cilji ameriškega imperializma. Zagovorniki Nata kot razlog za njegov obstoj zadnja leta navajajo grožnjo terorizma. Nevarnost terorizma se je v zadnjih desetletjih kvečjemu povečala in za to so odgovorne tudi vojaške akcije ZDA in njenih zaveznikov. 

Ali je Nato torej ovira za mir in ne njegovo zagotovilo? Astronomski dobički zahodnih podjetij z vojaško opremo pritrjujejo tezi o izplačljivosti Natovih vojaških posredovanj. Vojaško-industrijski kompleks učinkovito lobira tudi v sicer vojaško zadržanih evropskih članicah zavezništva. Po podatkih Evropske obrambne agencije (EDA) je obrambni proračun evropskih držav leta 2022 dosegel rekordnih 240 milijard evrov. Evropska unija je v okviru Evropskega sklada za obrambo lani namenila 1,2 milijarde evrov za razvoj in raziskave v obrambni industriji. Največji proizvajalec orožja v Evropi je britanski BAE Systems. Ta kot šesti največji orožar na svetu zaostaja le za petimi vodilnimi ameriškimi podjetji. To so Lockheed Martin, RTX Corporation, Boeing, Northrop Grumman in General Dynamics. Prvo deseterico zaokrožujejo še kitajski proizvajalci. Delnica podjetja je od začetka vojne v Ukrajini zrasla za 81 odstotkov. To je tržno vrednost podjetja dvignilo na dobrih 35 milijard funtov (40 milijard evrov). Od 7. oktobra, ko je Hamas napadel Izrael, je delnica zrasla za okrog dvajset odstotkov.

V zadnjem desetletju smo priča zelo zaostrenim odnosom med ZDA in njenimi zaveznicami ter novimi centri vojaške, gospodarske in politične moči na čelu s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Rusko federacijo. Te zahtevajo novo svetovno ureditev, kjer bodo imele večji vpliv pri odločanju o svetovni politiki. Nato je tudi zato postal bolj ofenzivno, bolj ekspedicijsko naravno zavezništvo. Nenazadnje je njegovo spremenjeno vlogo mogoče spremljati med trenutno vojno v Ukrajini. Usoda Nata je na srednji in daljši rok zelo močno odvisna od smeri nadaljnjega razvoja globalnega preoblikovanja obstoječe strukture svetovne moči. In seveda od političnega vpliva lobistov vojaške industrije.

Simon Smole

Back to top button