Kolumna: Presedanje

39 tiskana izdaja, dne 7. aprila 2023

Prejšnji teden sem se vračal iz Berlina. Na prepolnem vlaku iz Benetk proti Trstu se je mladi sopotnik z ogromnim kovčkom vračal v domači Trst. To in še več sem od njega izvedel, ker je nenehno vpil v svoj telefon. S stiskajočimi zobmi sem poskušal dokončati besedilo, ki sem ga moral oddati naslednji dan, vse do trenutka, ko je pogovor preklopil na zvočnik, da ga je poleg mene lahko slišal celoten vagon. V glavi sem si ponavljal laži, da lahko fokus usmerim v svoje delo na tekstu, a se na določeni točki nisem mogel več brzdati in fanta v angleščini vljudno prosil, ako se lahko pogovarja malo tišje. Z zablodenim pogledom me je ošvrknil in mi nazaj zabrusil »succhia mi i coglioni merda« ter nadaljeval s svojim vpitjem v aparat.

 

V Italiji v javnem prostoru že vrsto let uporabljam angleščino, četudi je moja italijanščina tekoča kot lasten jezik. Spremlja me že od mladih nog, ko so bili italijanski televizijski programi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veliko bolj atraktivni od slovenskih. Podoben primer kot na vlaku se je mi je pripetil skoraj petnajst let nazaj, ko sem se iz Maroka vračal na letališče v Trstu. Takrat me je policist potegnil iz množice prispelih potnikov, najbrž zaradi mojega balkanskega videza, in ošvrknil »Mostrami il tuo passaporto!« Vljudno sem mu odvrnil, da me lahko za dokument vpraša tudi na bolj prijazen način, predvsem pa, da me ob tem vika. Pa je samo odvrnil, da mi bo pokazal, kako je lahko prijazen in me ob natančnem pregledu celotne prtljage na meji zadržal celi dve uri. Na bosansko-hercegovski meji naju je s prijateljico, ki sem jo v Prijedor spremljal ob snemanju njenega dokumentarca o neznosnem stanju tamkajšnje muslimanske manjšine, takisto policaj zadržal skoraj dve uri ob natančnem pregledu celotnega avtomobila. Češ da švercava cigarete in alkohol. Namesto slednjih je naletel na Super 8 kamero, zato je zaključil, da sva nedvomno snemala porno film. Ob nadaljevanju vožnje po Hrvaški, mi je prijateljica predlagala, naj si naslednjič obrijem svoje porno brčice. Brada ali brki so res dober razlog za mojo sumljivost. Na prehodu med Italijo in Slovenijo pa me italijanski policisti zaradi avtomobila z nemško registracijo večkrat zaustavijo. Sprašujem se, ali temu botruje strah pred drugačnim in temu posledično predsodek. V Berlinu me namesto neprijaznega odnosa na primer ogovorijo v arabščini ali turščini. To se mi zdi karseda zabavno, saj je s tem moja identiteta povsem fluidna in zategadelj nedoločljiva.

Popolnoma drugače kot na začetku moje akademske kariere, ko me je profesorica na tržaški Fakulteti za arhitekturo opomnila, naj študentom na mednarodni delavnici v sodelovanju z Univerzo na Primorskem in Univerzo v Ljubljani predavam v italijanskem jeziku. Tik pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Že takrat sem se med vožnjo po dvojezičnem območju na italijanskem delu srečeval s prečrtanimi napisi slovenskih krajev. Basovizza s prečrtanim in nerazpoznavnim slovenskim imenom Bazovica. Danes, točno dvajset let kasneje, se ni nič spremenilo. Kot bi se nove generacije premeteno učile nestrpnosti od predhodnih.

Tudi v Kopru sem že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat še najstnik, na prvi dan vpisa v Gimnazijo Koper, dobil servirano neprijetno dozo nacionalizma. Izhajajoč iz mešanega zakona takratne Jugoslavije z mamo Slovenko in očetom Srbom, sem bil v letih osamosvojitve deležen nenehnih šikaniranj, sovražnega govora in nacionalističnih žaljivk. Pola pola, napol, nikoli dovolj Slovenec v Sloveniji ali Srb v Srbiji. Dobrodošlico v gimnazijo mi je izrekla psihologinja, ki me je na razgovoru vprašala: »Kdaj greste pa vi nazaj?« Takrat se nisem znal odzvati na to nesmiselno vprašanje, saj sta me starša naučila spoštovanja drugačnosti in tolerance. S tem dogodkom se je začela pot, ki me je iz varnega in strpnega okolja zabrisala na samo dno družbene netolerance. V Trstu sem se srečeval z grafiti schiavi (slavi) via!, prečrtanimi imeni, v Kopru ali Ljubljani, kjer sem študiral, pa s komentarji o svoji manjvrednosti. Ker sem mešanec, nisem dovolj dober. Četudi lahko komuniciram v šestih svetovnih jezikih, tudi to ni nikoli dovolj za mojo (pre)definirano identiteto.

Laži, da bo bolje, da bodo manjšine spoštovane, so normalna vsakodnevnica zatohle družbe. Včeraj sem na brniškem letališču pričakal prijatelja iz Pariza. Med vožnjo do Ljubljane mi je omenil, da je Slovenija zelo lepa, a se znova in znova ne more znebiti neprijetnega občutka ob vstopu vanjo. Ker je temnopolt. Tako kot on, sem tudi sam spoznal, da je moja domovina planet Zemlja in so geografske meje normativne prepreke za neumne strahove in posledično predsodke človeških neumnosti. V svojem časovnem popotovanju po tem planetu sem zamenjal dve državi in v tem času spoznal tri jezike, od katerih eden sicer ne obstaja več. V svetu, kjer se podpihuje strah in nestrpnost, se zato zatekam k svoji prednosti, znanju. Zato ob neokusnih žaljivkah na vlaku odidem v drugi vagon.

Boštjan Bugarič

Back to top button