Kolumna: Kje so? Tukaj!

Preteklo soboto je v Dnevnikovem Objektivu izšla zelo lepa reportaža o migrantskih delavcih v ladjedelnici Fincantieri v Tržiču. Več tisoč jih je prišlo iz Bangladeša, Pakistana, držav Vzhodne Evrope. Varilec Rahman Saha je povedal, da vsako jutro ali noč skočijo na kolo in se odpeljejo v ladjedelnico. 

V reportaži lahko preberemo izjavo vodje tamkajšnjega muslimanskega centra, njegovega namestnika, župnika, davčnega svetovalca, pa »veterana državljanskih bitk za socialne pravice delavcev na levici«, pa kar nekaj besed o tamkajšnji desničarski županji, ki je prepovedala uporabo zgradbe kulturnega centra za molitve. 

A nekaj je (u)manjkalo v tej reportaži. Kje so delavci? V nekaj strani dolgi reportaži je neposredno omenjen le ta isti varilec Rahman Saha, ki se kot tisoče drugih migrantskih delavcev s kolesom vsak dan do ladjedelnice odpelje na delo in iz dela. 

Kako delajo vsi ti migrantski delavci v omenjeni ladjedelnici? Kakšni so njihovi delovni pogoji? Kdo so vsi ti migrantski delavci? Kakšne so njihove osebne zgodbe? Kako se je teh nekaj tisoč zgodb (z)našlo skupaj v ladjedelnici Fincantieri, da so potem skupaj nevidne?

Spomnim se, ko sem pred osmimi leti začel delati z delavci, ki so delali preko »izvajalcev pristaniških storitev« v Luki Koper. Spomnim se, kako smo se z mnogimi od njih spoprijateljili, kako mi je kar nekaj od njih pripovedovalo o svojih družinah. O tem, da jih preprosto ne vidijo, da ne vidijo otrok na treningih nogometa, da jih praktično ne vidijo odraščati. Spomnim se, kako so mi razlagali, da tudi njih samih mesto Koper ne vidi. V tamkajšnjih kafičih jih pač nisi mogel videti, ker so ves čas delali. Spomnim se Brkota, ki je zaradi pritiskov na delovnem mestu pristal na tabletah, spomnim se Nikice, ki ga je sprva psihično uničila vojna, nato pa fizično še Luka Koper, spomnim se Redžota, ki je delal v Luki Koper več deset let, a smo ga šele po težkih mukah spravili do direktne zaposlitve v Luki, pri čemer se je njegovo zdravje samo še poslabševalo. 

Spomnim se, ko sem pred osmimi leti spoznal Babuja. Tih fant, ki ga je delodajalec brutalno izkoriščal, da je potem prišel do nas, podal kazensko ovadbo, nakar se je vrgel na kolo in kar nekaj časa ves čas vozil hrano vsem nam, ki smo ga v udobju končne točke dostave čakali. Spomnim se ga, s kakšnim veseljem mi je govoril, da odpira svoj mali obrat s svojo ulično hrano na Miklošičevi v Ljubljani. Spomnim se ga, kako mi je z veseljem govoril, da gre končno, po treh letih, obiskat svojo družino v Bangladeš. Ja, po treh letih. Vmes pa je delal. In delal. In delal. In še bil na razpolago komurkoli, ki je rabil pomoč. Z enim izmed izkoriščanih indijskih fantov, za katerega sem ga dobesedno prosil, da ga nahrani, je postal tudi velik prijatelj. 

Kje so v medijih vsi ti Brkoti, Nikice, Redžoti, Babuji? Kot da so jih pogoltnile velike sistemske zgodbe o migrantskih valovih, poceni delovni sili, lokalnih in globalnih rasizmih. Kot da so tihe spremenljivke vseh teh velikih političnih šahovnic, o katerih se pač piše, in potem se citira tiste, ki govorijo o vseh teh delavcih, okoli katerih in na katerih nastajajo in se vzdržujejo vse te velike sistemske zgodbe. 

Kaj pa so vse te zgodbe vseh teh Brkotov, Nikic, Redžotov, Babujev, za razliko od velikih sistemskih zgodb, ki temeljijo na njih? Eksotične zgodbe malih ljudi? Ma, dajte no. Kaj pa, če bi obrnili perspektivo in se pričeli preprosto pogovarjati z vsemi temi Brkoti, Nikicami, Redžoti, Babuji? Kaj, če so ravno to velike zgodbe? Kaj, če bi končno videli, da to niso zgolj nevidni temelji velikih sistemskih zgodb izkoriščanja in rasizma, temveč ljudje, ki so dali prekleto veliko čez v življenju, da so varilci v ladjedelnici v Tržiču, luški transportni delavci v Kopru, prodajalci hrane v Ljubljani? Da so to ljudje s svojimi dnevnimi občutji, strahovi, željami, potrebami? 

Včeraj sem se pogovarjal z eno od naših uporabnic. Gospa gre v Nemčijo obiskat sina, ki je pred nekaj meseci iz neznanega razloga prekinil komunikacijo z njo. V pogovoru mi je rekla, da mi bo, naslednjič ko bo šla domov v domači kraj, prinesla njihov znan riž in če rabim njihove pekoče paprike in seveda žganje. Ostal sem pri rižu. Čez paprike se zaradi ostrine še prebijam. Nato sem padel v pogovor s taksistom, ki mi je razlagal o tem, kako hude težave je imel s šolskim sistemom, ki je hotel njegovemu sinu za vsako ceno nalepiti oznako »otrok s posebnimi potrebami«, v resnici pa se noben ni hotel ustrezno ukvarjati z njim. 

In potem me kateri novinar vpraša, kaj si želim za prvi maj. Veste kaj? Ali poznate tiste trač rubrike dnevnih časopisov, kjer pišejo, kam gredo in kaj počnejo naši politični in estradni zvezdniki? No, ves ta trač bi ukinil in ga nadomestil z rubriko »Kaj pa danes počnejo Brko, Redžo, Nikica?« Briga me, kaj in kje ter s čim se prehranjuje Jan Plestenjak. Še kako lepo pa je, ko nas pokliče kakšna naša uporabnica, nas vpraša, če smo v pisarni in nam prinese goro doma spečenih sladic. 

Vsi ti nevidni delavci imajo imena. In če jim ne bomo dali imena in glas, če jih ne bomo vprašali preprostega vprašanja »Kako si?«, bodo še vedno nevidni. Mi pa se bomo še vedno ukvarjali z velikimi sistemskimi zgodbami, ki so tu in tam na njihov račun.

Goran Lukić

Back to top button