Cvetoberu svetovno znanih osebkov športnega in zabavljaškega kalibra, ki so se v preteklosti mudili na Hvaru – Rossi, Beckham, Jordan, Clooney, Cruise, Beyoncé – se je letos poleti pridružila tudi majhna ekipa vašega najljubšega lokalnega časopisa Megafon.
Namerno sem izpostavil zveneča imena te in one estrade, saj lepo ponazorijo raven turizma na enem od lepših hrvaških otokov, posebej v njegovem glavnem mestu Hvar na jugozapadni strani. Če po ekonomskem ključu poletne turiste v grobem razdelimo na bogatune, srednjerazredneže in klošarje, lahko že na prvi pogled po hvarski veduti zaključimo, da se tod valijo predvsem prvi, temu primerne pa so, po ekonomskem ključu seveda, tudi turistične cene, scene (vrsta in ponudba aktivnosti), scenografija ter kostumografija.
Za bogate fešte na jahtah, za srednjerazredne razbite plaže z ležalniki (od 15 evrov na dan dalje), za klošarje švercanje levo in desno. Špekulacijo, v kateri kategoriji se nahaja pišoči, prepuščam bralcem, da pa ne bo pomote – prisotni so bili predstavniki vseh treh tipov. Torej, da se najeti apartma po relativno normalni ceni (okoli 50 evrov na noč na osebo), čeprav je v recimo kakšni predelani garaži, wi-fi komaj dosegljiv, mravlje pa blizu in hudo lačne. Katamaranski ali trajektni prevoz tja vas bo malce opekel, a ne prehudo. Hrana bo malce dražja, tako kot vse prej našteto pa se lahko nekaj metrov naprej ali nazaj po uličici, po nekem, tokrat zelo skrivnostnem ključu, cene vzpnejo že v stotine evrov.
Vsaj na mestnih in okoliških plažah ni bilo veliko družin, verjetno zaradi precej razgibanega terena (nekaj herojev, ki so hrabro potiskali vozičke v bizarno strme klance, je vendar bilo) in grobega obalnega pasa, ki ga v veliki večini zaenkrat ureja le ultimativni urbanist – narava.
Še en razlog bi lahko bil tudi zabavljaški sloves, ki so ga na Hvar v zadnjih letih privlekle podjetne gostinske operacije, ki imajo seveda najraje koktejlov polne potomce in potomke Anglosasov in Normanov z visoko moralo, mlahavim spominom ter stabilnim stanjem na bančnih karticah. Pogled na rožnato-bel kup špehnatega Angleža, ki v jutranjih urah po ulicah tava v samih gatah, se marsikomu zdi nedolžen ali celo smešen, a na otoku in v mestu Hvar obstaja še ena frakcija družbe, ki ima takšnih prizorov dovolj in je ravno letos dosegla pomembno zmago v boju za pravičnejši turizem: lokalci.
Prebivalci »Fôra«, kakor mestu rečejo sami, imajo torej dovolj človeške nesnage, ki se nabere ob takih veseljačenjih; dovolj imajo bruhanja, scanja in smeti, dovolj višanja cen v živilskih trgovinah, dovolj basov, ki pulzirajo do golega jutra. In dovolj tega, da fama okrog fešt na Hvaru dobesedno preglasi kulturno in zgodovinsko kulturo otoka. Tako so zavzeli aktivno držo in celo tri dni protestirali pred klubi. Lokalcem je – redko videno – prisluhnilo mesto, stekli so postopki, ki so močno omejili aktivnosti klubov, čijih lastniki povečini in zapovrh niti niso lokalci. Zadevo zdaj rešetajo hrvaška sodišča. Tudi policija ima dovolj dela. Če slučajno v okolici pirati ne plenijo jadrnic in če se Slovenci na Peklenskih otokih ne ubijajo s čolni, se namreč znajo gostinci pogovarjati tudi fizično.
Tako je zdaj Hvar v nekakšnem pat položaju. Okajene mladine sicer ne primanjkuje, na pjaci še naprej paradira v svojih najboljših oblekah, kot da so vsak dan na maturantskem plesu, a glasba, ki tudi podnevi ni preveč očitna, okoli kebrove ure povsem utihne. Mini trgovinice in trafike sicer delajo tudi po polnoči (oh, uboga Slovenija), a imajo mladi namesto uličarskega popivanja še vedno raje »parado pijanstva in kiča« v obliki koktejlov po dvajset evrov in »you snooze, you loose« (slov. »če zaspiš, izgubiš«) pubcrawlov oziroma barskih safarijev. Pač želijo doseči tisti plehki paradiž, kot jim ga slikajo (tudi prej omenjeni) zvezdniki, filmi in glasba, v katerih nastopajo, in trenutni odtenek potrošniške ideologije, kjer velja, da prepoznavnost in denar kar sama po sebi prinašata srečo, veselje in ugodje. Simbol takšnega (ne)razmišljanja so tudi številna plovila vseh sort, velikosti, nadstropij in zastav, ki so kot na razstavi vedno prisotna v idilični krajini zaliva. A ločnice niso vedno jasne. Precej duhovita je situacija, ko na glavnem (po)molu napadaš niti ne predrago morsko ploščo za dva in piješ žujo, možakar in njegova družina deset metrov stran na štiri in več nadstropni jahti pa obeduje svojo večerjo – s to razliko, da jih je verjetno zgolj privez za eno noč stal toliko kot celotna Megafonova hvarska ekspedicija. Eden drugemu se verjetno zdimo nesrečni – ali še huje – eden drugemu bolj srečni. Kakorkoli že, glavne klubske beštije so utihnile, a se s tem ni bistveno spremenila struktura turističnih potrošnikov. Mladi, prežeti z absolutno disciplino telesne kulture (beri: šminkerji) se verjetno počutijo prikrajšane za domnevne »nepozabne spomine, ustvarjene na Hvaru«, kot jim to sugestirajo turistični letaki, a so si mnogi lokalci za zdaj vsaj malo oddahnili.
Strožji nadzor nad nočnim dogajanjem se je lepo zlil s siceršnjimi prepovedmi in občinskimi odloki, kot je prepoved pitja ali nošenja kopalk v javnosti, kar vas lahko stane nekaj sto evrov. Te so prej vsi bolj ali manj ignorirali, saj jih nihče zares ni uveljavljal, kar je bilo čisto po godu gostom, lokalcem pa je že tako, kot mnogim otočanom drugod po Sredozemlju, bolj blizu ležerno, sproščeno stanje, seveda brez teženja in ekscesov.
Nekaterim forčanom je stanje zadovoljivo, drugim pa ne, saj se jim zdi, da bo že sama količina novih ali starih pravil sproščeno nočno druženje ob plažah in molih zadušila ter s tem zamorila splošno vzdušje v mestu. V samostanu vendar nihče noče živeti (razen, seveda, fanatikov). V njihovih besedah lahko zaznamo grenko slutnjo, da bo resna uveljavitev nočne tišine in podobnega popolnoma preobrazila Hvar v nasproten ekstrem, kar pa seveda ne bo več privlačilo ne mladih (in tistih, ki to hočejo biti za primerno ceno) ne njihovega denarja. Borba za tak ali onak Hvar je tako nadobudna fronta boja za bolj trajnosten in predvsem smiseln in vključujoč turizem, ki ga poleg drugih hrvaških letovišč vojujejo tudi in najmanj še v Italiji in Španiji. Razplet teh, včasih glasnih, včasih tihih bojev, bo v naslednjih letih gotovo preobrazil podobo turizma, kot smo ga poznali doslej. In morda bomo v ultra kapitalistični turistični pošasti, ki jo v želji po grobem zaslužku (ne)vede vzpodbujajo celo države same, le našli delček srca – za naravo, za (dejansko) kulturo, za soljudi. S štrukanim pelinkovcem v roki, seveda.
Aja, kako pa smo se sicer imeli člani odprave? Fino. Še bomo šli na Hvar.
Nejc Bahor
