Evropski parlament je danes potrdil novo Evropsko komisijo pod vodstvom predsednice Ursule von der Leyen, ki bo tako 1. decembra začela svoj drugi mandat. Prvi mandat prve ženske na čelu komisije so zaznamovale številne krize, skozi katere pa je von der Leyen EU uspešno popeljala. Pred drugim mandatom je še okrepila svoj položaj.
Von der Leyen je svoj prvi mandat na čelu Evropske komisije nastopila decembra 2019, potem ko jo je Evropski parlament sredi julija istega leta na položaj imenoval s tesno večino. Pred tem so tedanjo nemško obrambno ministrico iz vrst desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), ki v bruseljskih krogih ni bila dobro poznana, za predsednico komisije predlagali voditelji držav članic, čeprav na volitvah v Evropski parlament ni bila vodilna kandidatka katere od evropskih političnih strank.
V petih letih se je uveljavila kot ena najmočnejših voditeljic oziroma voditeljev izvršilnega organa EU doslej, unijo pa je tudi uspešno popeljala čez številne krize, ki so jo pestile v tem času.
Krize so se namreč v EU in po svetu kar vrstile. Začetek mandata sta zaznamovala britanski odhod iz EU, predvsem pa pandemija covida-19. Sledila je ruska agresija na Ukrajino in z njo povezana energetska kriza. Leto pred koncem prvega mandata je izbruhnila še vojna na Bližnjem vzhodu.
Von der Leyen je pomembno prispevala k temu, da je EU tako ob brexitu, pandemiji, vojni v Ukrajini kot tudi ob energetski krizi ostala enotna.
Največjo črno piko na prvem mandatu 66-letne konservativne političarke iz nemške Krščansko-demokratske unije (CDU) puščajo domnevne kršitve pri dogovarjanju glede dobave cepiv proti covidu-19 z izvršnim direktorjem ameriškega farmacevtskega podjetja Pfizer Albertom Bourlo. Preiskava tega primera še poteka.
Je pa Sodišče EU ravno dan pred julijskim glasovanjem Evropskega parlamenta o ponovnem imenovanju von der Leyen za predsednico komisije objavilo dve sodbi, povezani z nabavo cepiv. Ugotovilo je, da komisija javnosti ni zagotovila dovolj informacij o pogodbah s farmacevtskimi podjetji, pri čemer pa v Bruslju poudarjajo, da je sodišče večinoma sledilo njihovemu stališču o ustreznem dostopu javnosti do informacij.
V zadnjem obdobju prvega mandata je bila von der Leyen tarča kritik tudi zaradi odziva ob izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu oktobra lani, ko je podprla pravico Izraela do samoobrambe po napadu palestinskega gibanja Hamas, a pri tem ni pozvala k spoštovanju mednarodnega prava.
Ruska agresija na zahodno sosedo in vojna na Bližnjem vzhodu bosta zagotovo zaznamovali tudi prvi del njenega drugega petletnega mandata, ki ga bo verjetno dodatno popestril še vnovičen prihod republikanca Donalda Trumpa na oblast v ZDA. Trump, ki je v času svojega prvega predsednikovanja zaostril trgovinsko politiko do EU, je sicer državo vodil že ob začetku prvega mandata Ursule von der Leyen.
Predvsem spričo vojne v Ukrajini je EU že začela krepiti zmogljivosti svoje obrambne industrije, varnost in obramba pa bosta tudi eno od prednostnih področij v prihodnjem petletnem zakonodajnem obdobju. Von der Leyen je v julija predstavljenih političnih smernicah med svojimi prioritetami za drugi mandat izpostavila še okrepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva.
Med pomembnejšimi temami prihodnjega mandata bodo po pričakovanjih še kmetijstvo, migracije, zaščita demokracije, pa tudi širitev EU, nad katero bo v novi ekipi nemške političarke bdela nekdanja slovenska diplomatka Marta Kos.
Po mnenju bruseljskih analitikov si je von der Leyen s sestavo svoje nove komisarske ekipe, v kateri je razdelitev nalog precej nejasna, še utrdila svoj položaj. K temu prispeva tudi dejstvo, da bo imela EPP s predsednico in 14 komisarji večino v 27-članski komisiji.
Obenem poleg von der Leyen ostaja le pet dosedanjih članov komisije, ki večinoma veljajo za zveste predsednici. Komisijo med drugim zapuščajo dosedanji komisar iz Francije Thierry Breton in nekateri drugi komisarji, ki so se ji pri določenih odločitvah postavili po robu.
Zaprisežena Evropejka ima nemške in britansko-ameriške korenine. Rodila se je 8. oktobra 1958 v bruseljskem Ixellesu kot hči enega prvih funkcionarjev Evropske komisije in poznejšega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta. Leta 1971 so se preselili nazaj v Nemčijo.
Od leta 1986 je poročena s profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom iz plemiške družine trgovcev s svilo, s katerim imata sedem otrok, ki so se rodili v letih med 1987 in 1999. V času prvega mandata na čelu komisije je von der Leyen postala tudi babica.
V študentskih letih se je med drugim posvetila arheologiji in ekonomiji, a je na koncu leta 1987 doštudirala medicino in začela delati na oddelku za ginekologijo. Leta 1991 je doktorirala. V politiki je dejavna od izvolitve v deželni parlament Spodnje Saške leta 2003.
Kot članica CDU je med letoma 2005 in 2019 zasedala več ministrskih položajev pod nekdanjo nemško kanclerko Angelo Merkel. Pred odhodom oziroma vrnitvijo v Bruselj, kjer si je stanovanje uredila kar v poslopju komisije Berlaymont, je bila obrambna ministrica.
