
Vrnjen in neprodan tekstil, ki je uničen in nikoli uporabljen za predvideni namen, povzroča znatne pritiske na okolje in podnebje v Evropi. Nedavno objavljeno poročilo Evropske agencije za okolje (EEA) obravnava to vprašanje in ocenjuje delež vrnjenega in neprodanega tekstila, ki je uničen v Evropi, ter možnosti za reševanje tega problema. V poročilu je naveden zaskrbljujoč podatek, da sta obdelava in uničenje vrnjenega ali neprodanega tekstila odgovorna za do 5,6 milijonov ton emisij toplogrednih plinov, ekvivalentnih ogljikovemu dioksidu, kar je nekoliko nižje od neto izpustov Švedske za leto 2021.
Večina rabljenega tekstila se v Evropski uniji trenutno zavrže kot del komunalnih odpadkov, ki jih nato sežigajo za proizvodnjo energije, vendar točen obseg tega toka odpadkov ni znan. V povprečju je 38 odstotkov tekstila darovanega za ponovno uporabo in recikliranje, vendar se samo približno 10 odstotkov darovanih oblačil proda v isti državi članici EU, dodatnih 10 odstotkov pa v drugih državah EU. Večino preostalih darovanih tekstilnih izdelkov nato izvozijo v Afriko in Azijo. Približno 46 odstotkov skupne količine je izvoženih v države v Afriki (večinoma v Tunizijo, Gano in Kamerun), kjer jih je ponovno uporabljenih nekaj več kot polovica, ostanek pa je odložen na odlagališča ali zavržen. Približno 41 odstotkov odloženih oblačil je izvoženih v Azijo (večinoma v Pakistan, Združene arabske emirate in Indijo), kjer so nekateri tekstilni izdelki mehansko reciklirani, nekateri pa ponovno izvoženi v druge azijske in afriške države. Na splošno obstaja velika negotovost glede tega izvoza in tega, kaj se dogaja z našimi rabljenimi tekstilnimi izdelki v Afriki in zlasti v Aziji.
Pozitiven korak v smer rešitve tega sistemskega problema je bil storjen s sporazumom EU o prepovedi uničenja neprodanih oblačil, oblačilnih dodatkov in obutve kot del Uredbe o trajnostnih izdelkih. V začetku julija 2023 je Evropska komisija predstavila predlog za uvedbo politike razširjene odgovornosti proizvajalcev tekstila EPR za tekstil v vseh državah članicah, v skladu z okvirno direktivo EU o odpadkih.
Predlog predvideva: da bodo proizvajalci oblačil in trgovci na drobno odgovorni za celoten življenjski cikel tekstilnih izdelkov, hkrati pa bodo morali finančno podpreti trajnostno ravnanje s tekstilnimi odpadki po vsej EU. Vsaka država članica bo morala do leta 2025 uvesti ločen program zbiranja tekstila. Stroške zbiranja, sortiranja in ravnanja ob koncu življenjske dobe tekstila bodo nosili proizvajalci. Višina pristojbin bo odvisna od več dejavnikov, tudi od vrste materiala, teže, pridobljenih ekoloških certifikatov ter od velikosti podjetja. Ta shema, znana kot ekološka modulacija, bo podobna sedanjemu francoskemu sistemu.
V Franciji so pristojbine EPR nizke in predstavljajo zelo majhen del cene izdelka. Ta znaša nekaj centov na oblačilo, kar blagovne znamke zlahka prenesejo na potrošnika.
Tudi Nizozemska je julija letos uvedla svojo dolgo pričakovano politiko razširjene odgovornosti proizvajalcev tekstila. S tem je postala tretja evropska država, za Francijo in Švedsko, v kateri so proizvajalci modnih blagovnih znamk odgovorni za odpadna oblačila.
Nova politika od vseh proizvajalcev zahteva, da zagotovijo zbirna mesta in omogočijo sortiranje, recikliranje in ponovno uporabo izdelkov, ki jih prodajajo na nizozemskem trgu, ter hkrati kontrolirajo, kam ti odpadki gredo. Proizvajalci morajo v ta namen plačevati pristojbine, katerih višina je odvisna od letne vrednosti prodanih oblačil in tekstila na nizozemskem trgu.
Cilj zakona je, da bo do leta 2030 vsaj polovica tekstila na Nizozemskem ponovno uporabljenega ali recikliranega.
Omenjene pobude in zakoni so ustrezni, vendar jih je težko udejanjiti in doseči njihovo konkurenčnost v primerjavi s hitro modo. Vizija v strategiji Evropske unije za tekstil je razširiti miselnost, da »hitra moda ni dobra«, do leta 2030. Modni izdelki, ki so trenutno na voljo na trgu, so v veliki meri del hitre mode. Torej ne spadajo v kategorijo visokokakovostne, popravljive in brezčasne mode. Osredotočenost evropske politike na problematiko tekstila naj bi pripomogla k preusmeritvi industrije s hitre mode na krožni in trajnostni sistem potrošnje in proizvodnje tekstila.
Simon Smole