Kocke Lego so ena najbolj priljubljenih igrač zadnjih desetletij. Svoj vrhunec so dosegle okoli leta 2000, ko je prodaja podrla vse rekorde. Njihovo popularnost gre pripisati temu, da je možno iz njih sestaviti nešteto različnih kombinacij kock, kar prispeva k razvoju otrokove domišljije in ustvarjalnosti. Verjetno pa niste vedeli, da se za proizvodnjo kock uporablja nafta. Podjetje za izdelavo znamenitih igrač uporablja akrilonitril butadien stiren (ABS). Po navedbah časnika Guardian to pomeni, da sta za izdelavo kilograma kock potrebna dva kilograma nafte.
Javno dostopen je podatek, da je podjetje Lego od ustanovitve leta 1932 do leta 2015 proizvedlo več kot 600 milijard kock. Sami lahko izračunate, koliko kilogramov nafte so v tem času porabili. Ti materiali se praktično ne razgradijo, prav zato lego kocke veljajo za »večne«. V enem od preizkusov so ugotovili, da se lego kocka »izrabi« šele po 37.112 sestavljanjih in razstavljanjih. Gre torej za vzdržljiv material, ki ga je mogoče oblikovati neverjetno natančno, zato se ena kocka tako lepo prilega drugi. Kocke se trdno držijo skupaj, a jih je tudi enostavno razstaviti.
Izdelek je torej vrhunski, v čem je torej težava? Problem nastane, če ste podjetje, ki se je javno zavezalo trajnosti in odpravljanju emisij ogljika. Razvojniki pri Lego se že dolga leta trudijo, da bi našli »zeleno« alternativo za ABS. Poskušali so z desetinami različnih materialov, vendar jim nikakor ne uspe doseči ustrezne kvalitete materiala, predvsem enake trdnosti. Podjetje namreč želi ohraniti »barvo, sijaj in zvok« obstoječih kock, zato so opustili namero, da bi plastične kocke izdelovali iz reciklirane plastike. Za uporabo reciklirane plastike bi bilo potrebno popolnoma spremeniti proces dela v tovarnah, kar bi pomenilo večji ogljični odtis od trenutnega. Poleg tega so materiali, ki niso ustvarjeni na osnovi nafte, veliko mehkejši, zato so jim morali dodajati sestavine za večjo vzdržljivost, porabili so tudi več energije za predelavo in sušenje.
Bolj realističen cilje je v proizvodnjo ABS-a vključiti več bioloških in trajnostnih materialov. Direktor podjetja obljublja, da bodo do leta 2025 sredstva za trajnostni razvoj potrojili na tri milijarde dolarjev, hkrati pa obljubljajo, da kupci višjih stroškov ne bodo občutili. Trenutno je delež materiala v njihovih barvitih kockah, ki ni narejen iz fosilnih goriv, okoli 22-odstoten. Do leta 2032 naj bi kljub vsem težavam popolnoma prešli na obnovljivo in reciklirano plastiko. V ta namen so preizkusili več kot 600 alternativnih materialov. Proizvajalci plastike za Lego zamenjujejo fosilna goriva z alternativami, kot so odpadno olje iz kuhinj ali maščobe iz prehrambne industrije. Vendar so stroški lahko dva- do trikrat višji, ker je trg še v razvoju.
Lego je prav tako razširil svoj program vračanja kock – Replay, v katerem lahko potrošniki prek brezplačne pošiljke stare kocke podjetju podarijo. Predstavljajte si Lego kocke, ki niso narejene iz plastike, ne bodo tako živih barv, bodo pa zagotovo okolju manj škodljive. Preprosta ideja, kajne? Očitno proizvajalci ocenjujejo, da ne bi bile dovolj atraktivne za današnje otroke. Japonsko podjetje Mokulock pa se je odločilo, da se bo po obliki zgledovalo po slavnem proizvajalcu kultnih Lego kock, pri tem pa uporabilo povsem svoje, okolju prijazne naravne materiale ter nove kocke odelo v nežne, zemeljske, naravne tone. Ker so ustvarjene izključno iz lesa, okolju prijazna pa je tudi embalaža, so za v dom tudi bolj zdrave, proizvajalci pa še zatrjujejo, da kocke niso bile niti v bližini agresivnih barv, premazov in lepil – vseeno pa so povsem gladke, kar pomeni, da je možnost ureznin in prask zaradi lesnih trsk izključena. Podjetje že nekaj let ustvarja dobiček, kar priča o tem, da je drugačna pot mogoča.
Iz zgodbe o Lego kockah se lahko naučimo, da je za določen proizvod veliko težje najti uporabne brezogljične ali nizkoogljične nadomestke, kot se morda zdi bežnemu opazovalcu. Stare, zmeraj ogljično intenzivne industrijske snovi, so res dobre v tem, za kar jih uporabljamo. Morda se lahko tolažimo, da pretvarjanje nafte v plastične bloke ni tako onesnažujoče kot njeno sežiganje. A zgodba ima tudi drugo plat. Leta so nas spodbujali, naj ne razmišljamo pregloboko o tem, od kod so stvari prišle, in o kompromisih na tej poti. Izdelki so bili za enkratno uporabo, po tem ko smo jih odvrgli, pa se nismo spraševali, kaj se z njimi zgodi. Čas je, da razmislimo o tem, koliko energije je potrebne za izdelavo stvari in kakšne so posledice za okolje.
Simon Smole
