Pustiti prostoru čas: Krater model ekološkega skrbništva

Kaj se zgodi, če zelenice ne pokosimo takoj? Če ograja ni namenjena temu, da nekoga odžene, ampak da nečemu omogoči čas? Kaj, če zelenice, parki, dvorišča in površine v mestu niso nekaj, kar je treba čim prej urediti, ampak prostori, ki se še vedno spreminjajo?

S temi vprašanji se ukvarja Krater model, metodologija, ki nastaja iz izkušenj ljubljanskega Ustvarjalnega laboratorija Krater, nekdanjega gramozniškega in industrijskega območja na severnem robu prestolnice. V okviru projekta Krater model: prakse v kulturi za ekološko regeneracijo mesta, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo iz Sklada za podnebne spremembe, so v Društvu Trajna leta 2024 pričeli s sistematičnim prenašanjem svojih pristopov k skrbi za prostor v druga okolja.

Krater je v zadnjih letih postal prostor, kjer se kultura in ekologija ne srečujeta le pri posameznih projektih, ampak se prepletata v načinu skrbi za prostor. Kultura na Kraterju ni zgolj program, temveč del ekosistema.

Zdaj poskušajo iz teh izkušenj sestaviti metodo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti tudi v drugih mestih in prostorih. Kraterjeva metodologija ni recept, ki bi se ga dalo preprosto prenesti na drugo lokacijo. Gre za nabor načel, kot so: dati prostoru čas, razumeti več vrst hkrati, opazovati prst, drugače vzdrževati zelene površine, z vizualnimi poudarki opozarjati na živo naravo v mestu, kulturne institucije razumevati kot skrbnike javnih prostorov …

Od plevela do semena

Eden od primerov, vključenih v model, je Nova Gorica, kjer je izhodišče precej drugačno od Kraterjeve gradbene jame ob Dunajski cesti. Nova Gorica je bila načrtovana kot »mesto v parku«, zelene površine med stavbami pa so že od začetka pomemben del njene prostorske zasnove.

Vendar načrtovan prostor skozi desetletja nikoli ne ostane povsem takšen, kot je bil zamišljen. Med stavbami se zasadijo rastline, ki jih nihče ni predvidel, spreminjajo se režimi košnje, lastništvo in upravljanje zelenih površin, prebivalci vzpostavijo nove načine uporabe javnega prostora. Spontana narava tako postane del zgodovine mesta.

Krater model v Novi Gorici zato ne predlaga nujno novega programa ali ureditve. Bolj kot dodajanje ga zanima, kaj bi se zgodilo, če bi obstoječim zelenim površinam pustili nekaj več prostora za lastno življenje.V primeru Nove Gorice model predlaga premislek o odnosu med plevelom in začrtano zasaditvijo, med »neukročenostjo« in »kultivacijo«. Metoda je fotografsko dokumentiranje: namesto da bi spontano rastje razumeli kot motnjo, ga spremljamo in beležimo. To je majhen premik, ki pa lahko povsem spremeni način gledanja. Rastlina, ki je bila včeraj plevel, lahko postane podatek o prostoru.

Nova Gorica je pri tem zanimiva tudi zato, ker je njena identiteta že od začetka povezana z idejo nastajanja. Mesto, ki je bilo zgrajeno kot načrtovan projekt, se je skozi desetletja vraslo v okolico in razvilo precej bolj kompleksno življenje, kot ga je mogoče zajeti v prvotni načrt.

Kraterjev model to logiko obrne v smer ekologije – kaj pa, če se tudi zelenih površin ne bi ves čas trudili vračati v zamišljeno prvotno stanje?

Kaj lahko naredijo glive?

Drug primer, ki ga obravnava Krater model, je Zasavje. Tam problem ni vprašanje odnosa do spontane rasti v mestu, temveč industrijska preteklost in posledice, ki so ostale v tleh.

Postindustrijska tla lahko vsebujejo težke kovine in druge ostanke prejšnjih dejavnosti, njihova dejanska sestava pa pogosto ni povsem jasna. Zato Kraterjev model izhaja iz negotovosti: preden prostor poskušamo »popraviti«, ga moramo razumeti.

Tu nastopi mikoremediacija oziroma uporaba gliv pri procesih regeneracije tal. Toda bistvo primera ni v tem, da bi našli hitro tehnološko rešitev za onesnaženo območje.

Model območje razume kot prostor dolgoročnega skrbništva. Pri tem so pomembne tudi metode, ki običajno ne sodijo v kategorijo »urejanja prostora«: zbiranje gob kot oblika opolnomočenja z znanjem, opazovanje prsti, raziskovanje mikoriznih odnosov, kromatografija tal in nočni sprehodi z UV-lučmi.

Tla tako niso več samo podlaga, na kateri nekaj raste. Postanejo predmet raziskovanja in del zgodbe kraja.

V tem je precejšnja razlika od klasične predstave o ekološki sanaciji. Namesto vprašanja, kako čim prej odstraniti sledove industrijske preteklosti, se pojavi vprašanje, kako s prostorom živeti in ga opazovati v daljšem obdobju.

Košnja ni samo košnja

Podoben premik se zgodi pri eni najbolj vsakdanjih oblik upravljanja mesta – košnji zelenic. Kraterjev model predlaga fazno košnjo, pri kateri se zelene površine ne pokosi naenkrat. V različnih terminih se pokosijo različni deli, del vegetacije pa vedno ostane. Tako imajo na isti površini možnost preživeti rastline različnih starosti, nastajajo pa tudi habitati za žuželke in druge organizme.

Košnja s tem postane več kot vzdrževanje. Postane metoda. Postane kulturna praksa. V Kraterjevem gradivu o ekološkem skrbništvu je opisana kot del tako imenovane »Obrti vseživosti«, katere namen je povezovanje posameznih zelenih površin v večji biodiverzitetni koridor. Na različnih javnih površinah bi se lahko uskladilo upravljavce, režim košnje pa se bi spremenili tako, da bi vselej pustili del nepokošene vegetacije.

Na prvi pogled se ni zgodilo veliko. Trava je še vedno pokošena. Le ne povsod in ne vedno. Toda prav v tem je bistvo metodologije: ekološka sprememba ne pomeni nujno nove infrastrukture. Lahko je sprememba načina, kako uporabljamo infrastrukturo, ki jo že imamo.

Park, ki ni le park

Eden od primerov prenosa modela je Muzej za arhitekturo in oblikovanje v ljubljanskih Fužinah. Tam se postavlja vprašanje, kaj pomeni, če institucija začne svoj park razumeti kot nekaj več kot le prostor pred vhodom.

Park tako postane nekakšen živi arhiv odnosov med rastlinami, živalmi, ljudmi in načinom vzdrževanja. Z vzpostavljanjem biodiverzitetnega koridorja med Kraterjem in območjem muzeja bi se lahko način skrbi za park spremenil v dolgoročno upravljanje živega prostora.

To je eden izmed pomembnih delov Krater modela: kulturne institucije že imajo prostore, zaposlene, opremo, znanje, komunikacijske kanale in administrativne postopke. Zakaj ne bi del teh virov namenile tudi skrbi za okolje, v katerem delujejo?

S tem se spremeni tudi vloga kulturnega programa. Lahko je povezan z dolgoročnim procesom skrbi, pri katerem rezultat ni razstava ali predstava, ampak sprememba prostora.

Kaj pomeni pustiti prostoru čas?

Krater model tako ni seznam navodil za bolj zeleno mesto. Gre za način, metodo spraševanja, kaj sploh pomeni skrbeti za prostor.

Pri tem je ključnega pomena čas. Degradirana območja imajo pogosto svojo časovnost, ki ni združljiva s časovnico projekta ali razpisa. Pri postindustrijskih tleh se lahko procesi regeneracije merijo v desetletjih in generacijah. Pri rastlinah je rezultat sezonski. Pri skupnosti nastaja skozi ponavljanje.

Zato model vpeljuje različne prakse, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega – fotografiranje, kromatografijo tal, košnjo, postavljanje ograj, presajanje rastlin, kuhanje, nabiranje gob, opazovanje, arhiviranje – a jih povezuje to, da poskušajo procese, ki jih običajno spregledamo, narediti vidne.

Ne še en park, ampak drugačen odnos do prostora

Krater model je nastal iz konkretne izkušnje v Ljubljani, vendar primeri kažejo, da njegova logika ni vezana na eno samo lokacijo. Nova Gorica, Zasavje, Fužine, Bežigrad, Šiška in različne kulturne institucije imajo različno zgodovino, izzive in pogoje. Prav zato model ne predvideva enake rešitve za vse.

V Novi Gorici je pomembno opazovanje spontane narave v mestu, ki je bilo samo nekoč skrbno načrtovano. V Zasavju je pomemben odnos do industrijske preteklosti in počasne regeneracije tal. V Fužinah je vprašanje biodiverzitete povezano z načinom košnje. Pri kulturnih institucijah pa gre za vprašanje, ali lahko svoje obstoječe vire uporabijo tudi za skrb za žive sisteme.

Prav zato je morda najbolj zanimiva stvar pri Kraterjevem modelu to, da ne predlaga, kako narediti še en popoln park. Predlaga, da pogledamo, kaj je v mestu že živo – tudi tam, kjer tega običajno ne vidimo. In da se nato vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi temu dali nekoliko več časa, prostora in pozornosti.