Zavajanje tedna: NATO-lcevanje
Vse koalicijske kolobocije glede soglasja o višanju obrambnih izdatkov na zadnjem Natovem vrhu so konec prejšnjega tedna dosegle vrhunec z napovedjo posvetovalnega referenduma. Politična kasta bo ljudstvo vprašala, ali kot država še želimo biti članica tega vojaškega pakta, katerega varstvo je menda nujno za obstoj naših idiličnih podalpskih življenj. In po javnem diskurzu je završalo: profesorji obramboslovja, novinarji zunanjepolitičnih redakcij, mediji nasploh, pravni strokovnjaki, politikanti vseh oblik in barv, Janša, Prebilič oziroma Golob št. 2, tako rekoč ves prostor aktualne politike s predsednico republike na čelu se je poenotil, popolnoma preplašen v ultimativni nočni mori: da se bo Slovenija na mednarodni sceni obrukala. Sram pred osmešenjem ni le občutek naše individualne panike, enako čutijo tudi države!
Med parlamentarnimi strankami izstop iz Nata nekoliko mlačno zagovarja le Levica, malo bolj strastno pa izobčeni Miha Kordiš in njegova struja, a njihova obskurnost le še bolj poudarja splošno poenotenje v ideološki liniji našega političnega mainstreama od liberalcev do janšistov: v članstvo v Natu se ne dvomi. O vsem tem lahko rečemo marsikaj: gre za precej dolgočasno in očitno notranjepolitično preigravanje med koalicijskimi partnerji, slabo strateško manevriranje, da bi Golob in njegova klika srednjega državnega menedženta še bolj konsolidirali razdeljevanje javnih financ. Dalje lahko podvomimo o smiselnosti Nata v času daddyja Trumpa; če je bil pakt nekoč z Zahodnega stališča dokaj logičen odziv na vojaško moč vzhodnega bloka in je po padcu železne zaveze služil kot mehka globalna moč, s katero so ZDA izvajale svojo hegemonijo nad Evropo, je danes njegova edina preostala resnica zgolj politično usmerjano bogatenje vojaške industrije. Težko bi našli hujši ekonomski stalinizem: da neka nevoljena birokratska tvorba določa, ne le za koliko, temveč tudi kako naj se oborožuje, katero orožje kupuje, katerega pa se ne sme. Potem je tu seveda še klasični Golobov modus operandi, ki ga gledamo najmanj od spora z nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar dalje: vsi akterji in vsi opazovalci vidimo, da njegovo vedenje in vodenje očitno deluje po principu korporativnega diktiranja, torej “My way or the highway!”, potem pa nas tip, kot da smo slepi in neumni, prepričuje, kako je vse ok in se vsi v vsem strinjajo. Isto teh patetičnih pet odstotkov za orožje v prihodnosti: premier nam tvezi, da se v resnici nič ne bo spremenilo, vse to delamo že zdaj, NATO nam bo pravzaprav pomagal pri naših običajnih dnevnih tegobah in hudinah. Gremo potemtakem na deset odstotkov! …
A ob tej priliki bi se ustavili ob izpostavljenem strahu in trepetu naših političnih voditeljev in vojaških strokovnjakov: da se bo Slovenija osramotila. Da bo izpadla nekredibilna partnerica. Da obrambne alternative NATO paktu ni; da je razmišljanje o čem takem absurdno, kot bi dvomili o podnebnih spremembah, pristanku na luni ali okroglosti Zemlje. Antinatovci so tako zvedeni na lunatičnost teorij zarot, kratko malo na idiote, ki nimajo pojma o ničemer. NATO je tako rekoč v našem državniškem genomu! Na tem mestu ne bomo demantirali teh povsem očitnih bučk, ki nimajo dosti vez z realnim stanjem geopolitike, razen v možganih politikantov pri koritu in profesorjev za mednarodne odnose. Recimo raje kakšno o brukah na mednarodni politični sceni. Sploh ne rabimo modrovati, bomo zgolj našteli:
Je treba sploh kaj reči o dnevnih Trumpovih mednarodnih debaklih, medtem ko mu v antimigracijskem fašizmu razpada država? Ali genocidna naslada, s katero Nemčija ščiti Izrael; ko manijak Merz hvali to judovsko suprematistično državo, ker da z napadom na iranske civiliste, poveljnike, znanstvenike in njihove družine in na jebene jedrske objekte opravlja umazano delo namesto nas? Ali Velika Britanija, kjer je aktivistična organizacija Palestine Action, ki se bori za osvoboditev Palestine izpod izraelskega apartheida, pristala na seznamu terorističnih organizacij, skupaj z Al-Kaido in Islamsko državo? Ali novo poljsko preganjanje migrantov v Nemčijo? Ali neprestano kurčenje baltskih držav, kako bodo dali vetra ruskemu militarizmu? Da ne omenjamo aktivne obveščevalne in vojaške pomoči najmočnejših članic Nata Izraelu ob vse hujšem izvajanju genocida …
A kaj so vse te bruke v primerjavi s posvetovalnim, neobvezujočim referendumom, ob katerem obstaja možnost, da se bo ljudstvo izreklo proti Natu? Ob tem osmešenju se lahko Slovenija očitno samo samorazpusti, ker kako lahko sploh kakšna mala srednjeevropska država obstaja brez Nata! Po drugi strani pa se da to sramoto videti tudi v pozitivni luči: ne bomo tudi mi bližje našim vrlim zaveznikom, če se malo obrukamo? Daj bože, nakloni nam to referendumsko sramoto, da bomo malo bolj vštric z našimi severnoatlantskimi partnerji.
Matjaž Zorec
