Samoten zaliv sredi morja, dostopen samo s čolnom. Odličen kraj za parkiranje jadrnice in uživanje v slanosti čistega zraka, oddaljenem koncertu čričkov in večdnevnem namakanju ob nežnih pljuskih valov ob ladjo. Kaj takega se sliši skoraj nemogoče in vse bolj tudi je, saj se v majhnih zalivih, posebej na Hrvaškem, vse pogosteje namesto majhnih plovil sidrajo tudi velike jahte, ki tam pravzaprav ne bi smele biti.
Že celo poletje lahko beremo članke o nepravilnem sidranju vzdolž celotne obale. Konec julija sta se v bližini Verude zraven Pulja dva čolna zasidrala tik ob znaku za prepovedano sidranje, črnim na glavo obrnjenim sidrom na beli podlagi, ki je bilo v tem primeru celo prečrtano s poševno rdečo barvo. Znak za prepoved stoji na mestu, kjer po dnu morja potekajo daljnovodi. Šlo je torej za varnostno označbo. Včasih pa gre le področja, na katerih želi država zaščititi morsko živalstvo ali rastlinje, naravne parke ali druge znamenitosti.
Hrvaški Zakon o pomorskem dobru in morskih lukah pravi, da je naravno morsko sidrišče »del morskega akvatorija, s popolnoma ohranjenimi naravnimi značilnostmi, zunaj varovanih območij, ki služi za varno sidranje in je označeno na pomorskih zemljevidih in v uradnih pomorskih publikacijah«. Takšno sidrišče je del javnega dobra in zatorej brezplačno.
Kakršnokoli sidranje izven označenih prostorov pa lahko povzroči nepopravljivo škodo na morskem dnu, saj na njem živijo številni morski organizmi. Prav tako škodljivo je sidranje, kot so ga opazili na Peklenskih otokih v Dalmaciji, kjer so se nekatere – tudi luksuzne – jahte namesto s sidrom kar z vrvjo privezale na kakšnega od kamnov ali dreves na bližnji obali, kjer je poleg ekološkega vidika problematičen tudi varnostni vidik, saj se je bati, da bi v takem primeru v nevarnosti pristali tako pomorci kot ljudje na obali ali živelj v bližini. Tovrsten privez je dovoljen, če gre za privaten privez gostinskega obrata, še piše v zakonu, v katerem pa nikjer ne piše izrecno, da bi bil takšen privez prepovedan.
Aljoša iz Zagreba je za hrvaški časnik Slobodna Dalmacija izjavil, da je dobil kazen za prekršek s strani pomorske policije, na izročku pa je pisalo, da je bilo »med kontrolo potrjeno, da je posameznik zasidran in hkrati privezan ob obalo«. S tem naj bi prekršil 133. člen Pomorskega zakonika in dobil kazen v višini 400 evrov. Problem je nastal, ker v tem členu takšen prekršek sploh ni zapisan. Pravzaprav na Hrvaškem ni zakona, ki bi prepovedoval hkratno sidranje in privez ob obalo. Aljoša celo trdi, da brez privezovanja sicer sploh ne bi mogel stopiti s svojega plovila na obalo (čeprav se nekateri zato poslužujejo majhnih napihljivih čolničev). Vseeno pa zakon privez preblizu obale prepoveduje.
Na nekaterih lokacijah je privez na obalo prepovedan zaradi pozejdonke, endemitske rastline, ki je ogrožena, zelo pozitivno pa med drugim vpliva na zmanjševanje erozije. Vendar se nekateri ne ozirajo na naravo in se privezujejo kar za debla dreves, ki rastejo na obali. Ko ponoči velike ladje ugasnejo svoje luči, se v te vrvi lahko ujamejo lokalni ribiči, kot se je to že zgodilo v zalivih Elafitima, Slanoga, Zatona in ob obali Mljeta. Poleg tega se v primeru močnejšega sunka vetra lahko zlomi drevo ali del stene, v primeru večjih ladij pa kar večji del obale. Hrvaški pomorci zato pozivajo k povišanju kazni za takšne incidente, tako kot za »oranje« morskega dna s sidri in uničevanje morske trave. Take globe so v drugih državah Sredozemlja že v veljavi in visoke.
Ob vse večjem pomorskem prometu bo torej vse bolj potrebno uveljavljati tudi takšne kazni, kakršnih na Hvaru zaradi pritožb prebivalcev zaenkrat ne izrekajo, ampak turiste na prekrške zgolj opozarjajo. A domačini vse več dežel se prekomernemu turističnemu obisku upirajo, tudi na morju.
V Benetkah že od leta 2019 velja, da velike križarke, težje od tisoč ton, ne smejo pristajati v zgodovinskem centru mesta. Ukrep so uveljavili, ker se je ena od ladij zabila v pomol in pri tem ranila pet ljudi. Okoljevarstveniki pa opozarjajo, da vladna določba ni dovolj, da bi ustavili tudi podvodno erozijo in onesnaženje, ki ju to mesto ob laguni trpi.
Pomorski promet na Hrvaškem se prav tako povečuje. Samo lani poleti je v hrvaške luke vplulo 72 tujih ladij (ki so opravile 509 krožnih voženj), na katerih se je pripeljalo 685 tisoč potnikov. Pritisk pa je največji na dalmatinska obalna mesta, kot so Dubrovnik, Split, Zadar in otoško mesto Hvar. Število plovil narašča hitreje kot število inšpektorjev in policije, ki bi morala pravilno privezovanje in sidranje nadzorovati. Ne le, da se lahko s privezovanjem okoli dreves ali dele obale torej povzroči naravna ekološka škoda, rani ljudi, ki vrvi ne vidijo ali povzroči materialno škodo, ampak takšno privezovanje še spodbuja razjarjene domačine k protestom. V Dalmaciji se letos poleti namreč sprašujejo tudi, zakaj velike jahte parkirajo kar sredi zaliva in s tem zavzamejo ves zaliv, namesto da bi plačale privez v luki. Pomanjkanje denarja ali varčevanje z njim verjetno v teh primerih ni v igri, saj se po jugu hrvaške obale na jahtah prevažajo premožni ljudje, kot je lastnik WhatsAppa, ki morda tam išče le malo zasebnosti. Velika luksuzna ladja pa že sama po sebi kar kliče po pozornosti, zato je takšno razmišljanje precej protislovno. Le kdo se ne bi ustavil ob ladji, ki ima poleg heliodroma pritrjen koš za košarko?
Glede na krhkost jadranske obale bi lahko po priporočilih avtohtonih pomorcev že iz zdravega razuma vsaj brezumno privezovanje v prihodnje lahko upoštevali.
Pia Nikolič
