V javnih arhivih tudi del zdravstvene dokumentacije, najstarejše gradivo sega v leto 1817 (II) (tema)

Del zdravstvene dokumentacije po določenem obdobju roma v javne arhive. V teh hranijo 60 fondov zdravstvenih ustanov in okrog 1400 tekočih metrov arhivskega gradiva. Najstarejše sega v leto 1817. Zadnje gradivo je bilo arhivom izročeno letos, čas nastanka najmlajšega gradiva pa sega v leto 2012, pojasnjujejo v Arhivu Republike Slovenije.

Po navedbah Informacijskega pooblaščenca je osnovni zakonski rok hrambe osnovne zdravstvene dokumentacije deset let po smrti pacienta, manj pomembna osnovna dokumentacija se hrani 15 let od nastanka, zobozdravstveni karton pa trajno. Za posamezne vrste zdravstvene dokumentacije so z enotnim klasifikacijskim načrtom predpisani posebni, praviloma krajši roki. Po preteku predpisanih rokov se mora dokumentacija uničiti, če zanjo ne velja obveznost predaje pristojnemu arhivu v skladu z izdanimi navodili arhiva.

Kot so za STA pojasnili v Arhivu Republike Slovenije, zdravstveno dokumentacijo, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta, hranijo vsi slovenski arhivi, poleg Arhiva RS še šest regionalnih arhivov (Pokrajinski arhivi Nova Gorica, Maribor in Koper ter Zgodovinski arhivi Celje, Ljubljana in Ptuj).

Najstarejši arhivski fond, ki ga lahko pripisujemo ustanovi, ki je delovala v okviru javne zdravstvene službe, in se v njem hrani zdravstvena dokumentacija pacientov, je fond Deželne civilne bolnice v Ljubljani, ki ga hrani Arhiv RS, z gradivom od leta 1817 naprej.

Število oseb, za katere javni arhivi v Sloveniji hranijo zdravstveno dokumentacijo, je nemogoče oceniti, saj je govor o okrog 60 fondih zdravstvenih ustanov na primarni, sekundarni in terciarni ravni in okrog 1400 tekočih metrih arhivskega gradiva, pojasnjujejo v Arhivu RS. Arhivi tako po njihovih navedbah hranijo gradivo okrog osem generacij, če upoštevamo, da generacija šteje 25 let.

Zadnje gradivo je bilo arhivom izročeno letos, čas nastanka najmlajšega gradiva sega v leto 2012. Po trenutno veljavni zakonodaji pa morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru mreže javne službe in Nacionalni inštitut za javno zdravje arhivsko gradivo izročiti pristojnemu arhivu najkasneje 150 let po nastanku.

Največji interes za vpogled v zdravstveno dokumentacijo izkazujejo pacienti sami ali njihovi potomci, in sicer jih najbolj zanimajo porodni zapisniki. Raziskovalce pa je v zadnjih letih zanimalo gradivo partizanskih bolnišnic in razvoj javne zdravstvene službe na prehodu iz Avstro-Ogrske v Kraljevino SHS (1918-1921).

Po zakonodaji, ki je veljala pred letom 2017, ko je bil uveljavljen zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta, se je zdravstvena dokumentacija uvrščala med gradivo, ki vsebuje t. i. občutljive osebne podatke in je postala javno dostopna 75 let po nastanku oziroma deset let po smrti osebe, na katero se je gradivo nanašalo, če je bil datum smrti znan.

Po sprejetju omenjenega zakona pa se do zdravstvene dokumentacije dostopa težje. Do tovrstne dokumentacije namreč lahko dostopajo le osebe, na katere se gradivo nanaša, osebe, ki imajo pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo pacienta po njegovi smrti, pod zakonsko določenimi pogoji pa tudi raziskovalci, so še navedli v Arhivu RS.

Back to top button