Pohajkovanje: Upornost in ostrino nazaj v Rožno dolino!

Vse se je začelo kot ponavadi, po naključju in s samoprevaro. »Suhi« januar je šel gladko down the drain, v odtok. Prisebni doušniki so namreč na prvi petek leta večer pišočega predramili z dojavo, da se v Trojki obeta trojna pokalica obetavnega mladega, emotivnega mešanega žaganja iz drevesnih sort plemenitega krasta in poljskega grajnda, odslej znanega kot »powerviolence«.

»Kakšna Trojka? A je to neka hipsterska fora?« sem se dvomljivo oglasil, misleč, da gre za hipstersko foro. »Ne, blok 3 v Rožni dolini, majo spet benefit,« je bilo jasno dopolnilo. Takoj se mi je zavrtel film: saj res, mularija iz tretjega bloka rožnodolskega študentskega naselja, pankerija med bloki lani poleti, govorice o placu za vadit, govorice o množici bendov, ki obetajo in menda predstavljajo novo »pankersko renesanso,« ki naj bi zdaj-zdaj ugonobila slovenski konformizem in nas odrešila prilično dosadne kitarske scene.

»A je Smedja pol da Vinci?« smo se nekaj pred deveto spraševali v družbi družbice iz Radia Študent. Med ugibanji ali renesansi sledita barok ali reformacija – ali kar direktno protireformacija – se je gruča prestavila pred vrata omenjenega bloka, kjer še ni bilo videti dosti ljudi. Stiskali smo se pod nadstrešek, padal je dež. Pozdravili smo gorenjsko ekipo, ki je bila seveda točna in se odpravili raziskat plac v kleti, da vidimo, kje se bo kaj zgodilo in da dobimo približen uvid v to, kako bo potekal večer. Po štengah v klet do fuzbal mize; nato levo po zelo nizkem hodniku (pazi cev, glava!), kjer se je dičila edina miza v bližini in ki je, pošrek čez širino postavljena, predstavljala šank in vstopnino hkrati, za njo pa se je vsem na očeh skrival bekstejdž. Levo od hodnika je še ena večja, skoraj prazna soba, v prostem času najbrž kolesarnica, tam zbrana fršterkarija je oznanjala, da bo nebožja beseda meso postala prav tu. Strokovna ocena je bila, da sicer čudno odmeva, a bodo buko telesa in bunde prav lepo zadušili.

Fantje na šanku so se pohvalili z zdaj že mitološko anekdoto, da so za prvi benefit za vadbeni plac, ki se je tod vršil decembra (ki smo ga, nesrečniki, zamudili) mojstri šli v minus za 300 evrov, po govoricah sodeč tudi zaradi tega, ker so kupili enormne količine šnopca in neke pomaranče!? Torej smo bili priča drugemu benefitu, imenovanemu PreKL3T pank!, ki naj bi popravil vse za nazaj. Malo so sicer cvikali, ker ni kazalo, da bo kaj dosti ljudi, a prisotni, ki smo se spravili nazaj pred vrata bloka kadit in zalivat možgane s pelinom in pivom, se tega nismo ustrašili, saj smo vajeni »butičnih« špilov, naša srčeca pa so vseeno navijala za čim večjo gužvo.

Razmere so se kmalu zaostrile, saj je ob kaki deseti večerni priplavala postojnsko-kontejnrska falanga, kar je bil odločen znak, da bomo kmalu uzrli prvi pank koncert (leta, desetletja?) v rožnodolinski kleti. Med sporadičnim rafaljenjem – tonska proba – je nakapljalo v Trojko kar nekaj folka. Odpravimo se dol, vse odvečno obesimo na cevi nad svojo glavo. Varno, priročno in suho. Znajdemo se med množico neznanih, mladih, nikoli videnih obrazov. Kot bi naenkrat pristali v drugem mestu, celo v drugi državi. Še doušnik iz prvega odstavka je začudeno dahnil: »Pa ki je ta mladina?«, češ, kje se skriva, saj je v takile masi še ni bilo videti kod drugod. Da podrobneje razložim to silno čustveno silo: pankoljubci smo se tekom deset-in-več-letnega staža navadili en na drugega do te mere, da enostavno vsakega na nekem špilu pač poznaš, vsaj na videz, tu pa se je naša veteranska klika lahko (končno!) utopila v anonimnosti, kar je zelo dobrodošla novost in na stare kosti deluje osvežujoče. »Jes! Nismo zadne budale!«

No, ko jebe stare kosti, treba je preštet sveže! Prvi bend, Ku-Ri-Boh!, sestavljen iz dua bobna in basa, doma iz fiktivnega mesta Domino City, je skoraj polno sobano že napadal s »14.000 attacka«. Nabriti mulci so se namnožili v prve vrste in tistim, ki nam ni več toliko do poganja, ni preostalo drugega, kot da se parkiramo na obronke rulje in vse opazujemo z relativno varne razdalje. Precej prijetno toplo in temno je nastalo, edina koncertna osvetljava je bila neka »party« disko, večinoma vijolična lučka. Bila je čisto dovolj. Prva vrsta se je prelevila v splošen kaos mase, po zraku (no, po tistih nekaj decimetrih nad glavo) so letele irokeze, ketne, švic, bulerji, pivo in šuhi. Folklorna novost je stejdždajv brez stejdža. To se naredi tako, da se primeš za cev pod stropom in dvigneš noge, kot na primer lenivec na koki. Valujoča masa ti podpre hrbet in te odnese nazaj v gužvo, zaradi bližine stropa pa izgleda, kot da bi plezal po njem. »Spajdermen« smo ta plesni element poimenovali strokovnjaki. Po kake pol ure žoganja in poganja so Ku-Ri-Boh zaključili ob gromkem aplavzu, prisotni opotenci so se šli ven in na šank hladit, ostali pa samo pit.

Naslednja zasedba, štajerski Propad, je svoja pozitivna, topla in optimistična čustva glede človeške prihodnosti začela udarno bruhati po ušesih, kjer se je že rahlo osušil švic prejšnjega benda. Fini ping-pong dvojnega vokala je med drugim govoril o nekih mrtvih Eskimih in za uho se mi je zapisalo, da bo treba opraviti domačo nalogo in ta besedila še počekirati (ja, niso razočarala). Publika se je obnašala isto kot prej, uspelo se mi je prebiti nekje do sredine mešalca mesa, da kaj pofotkam, ker nimam foto spomina.

Po Propadu in nekaj kratkih in daljših cigaretah so oder zasedli postojnski Green Crack, tudi domnevni avtorji komada Powerviolence Renesansa, ki po nekem naključju omenja ravno tri tam prisotne bende. Navdušenje publike je bilo veliko, še preden so udarili ob strune, ko pa so, je folk implodiral – običajen povprečnik bi takoj pomislil na veljavnost dodatnega zavarovanja. Lepša polovica Sajovicev je po fotrsko pokazala, kako se reči streže, tako po intenzivnosti vokala kot po hendlanju mikrofona in mase, kar je publika nagradila tudi s tu pa tam letečo embalažo.

A kot so ti špili sladki, so tudi kratki in ob neki polnočni uri se je ceremonija zaključila. Spil sem še, kar je šank dal, kupil seksi koledar Kontejnerja za tekoče leto, v spremstvu mladega sotrudnika izpod podgurskih hribov pa ogledal še famozno vadnico. Tisti z nekaj piri v riti smo potem šli bluzit in filozofirat v bekstejdž, kar je trajalo vse do impresivne in precej mokre čistilne akcije.

Vtisi po špilu so bili mnogi. Najprej bendi. Humorna konceptualnost benda Ku-ri-Boh, ki se oreng odmakne od običajnih smrtno-nihilističnih tem teh žanrov, paše ko sladoled; poezija v besedilih štajerske zasedbe Propad za šalo poseka tričetrt pesniške scene, ki se napihuje z nekimi intimizmi; grajnderski brzini, smislu za prehode in občutku za »kdaj je treba prtisnt« Green Crackerjev pa se odlično podajo tudi primitivnejše, kmečko-proletarske rime na -i. Skratka, na ven isti, na noter hudo različni »močnosilneži« pričajo, da v tem fazonu nikakor ne obstaja samo ena, glavna ideja, kako morajo stvari stati, česar smo se na primer naveličali pri starejših HC-punk bendih, prostor za igranje (glasbeno in figurativno) pa si širijo kar sami. »Jebeš druge štange, če je pa naša dost visoka!« In za razliko od starejših generacij ni zaznati nekega ljubosumja, te rak rane alter scene, povsod poudarjajo vzajemnost, sodelovanje, sprejemanje različnih »drugačnosti« – in zajebancijo. Kar je bolj politično aktivno od vseh aktivistično političnih pesmi. Ni nepomembno, da taki bendi praviloma gomazijo po provinci.

Je to začetek renesanse, ali njen vrhunec? Mlajša hc-pank-grind-whatever-podžanr scena brbota že nekaj časa in naplavlja odlične bende, sicer pa razne manjše premike, reformacije, baroke, revolucije in renesanse doživimo od oka vsake pet let, tako da je mogoče smiselno celotno dogajanje brati v smislu dolgo pričakovane emancipacije najmlajše pank generacije, ki se je kuhala med korono in nato kmalu dobila svoj prostor pod soncem (oziroma v temnih kleteh in garažah). Kaže se kot smel in samozavesten fenomen, ki se ne ozira baš na zmage preteklih generacij in suvereno šiba dalje, kar dokazuje tudi dejstvo, da se je špil zgodil v študentskem naselju, kjer takih norij že dolgo ni bilo. Metelkova je za tisti večer izgubila primat nad pankom v prestolnici, harmonika in boomerski rock’n’roll nad Rožno dolino, milenijskim krastavcem pa je postalo jasno, da so zdaj mulci res definitivno glavni in da bodo, če bo »renesansa« še nekaj časa cvetela, oni gazili po novih poteh in stranpoteh domače udarniške in uporniške godbe. Kar je edino pravično in zveličavno. Respect!

Več o bendih:
Ku-ri-Boh! ku-ri-boh.bandcamp.com/album/s-t
Propad propad.bandcamp.com/album/s-t
GreenCrack greenxcrack.bandcamp.com/album/s-t

NEJC BAHOR