Srebrenica 30 let kasneje

Lani maja je Evropski parlament s 556 glasovi za, 9 proti in 22 vzdržanimi sprejel resolucijo, s katero je evropske države in še posebej države Zahodnega Balkana pozval, da 11. julij razglasijo za dan spomina na genocid v Srebrenici. Letos bo na ta datum minilo točno trideset let od začetka poboja več kot 8.000 muslimanskih dečkov in mož, ki so ga v okolici Srebrenice izvedli pod vodstvom generala Ratka Mladića in takratnega predsednika Republike Srbske Radovana Karadžića. Pokol se je v evropsko zgodovino zapisal kot najhujši po drugi svetovni vojni. Mladić in nekateri drugi častniki so bili pred Mednarodnim sodiščem v Haagu obtoženi vojnih zločinov in genocida, vendar je večina osumljencev še vedno na prostosti.

Srebrenica je bila leta 1995, v času vojne v Bosni in Hercegovini, enklava, ki jo je varnostni svet Združenih narodov v resoluciji aprila 1993 razglasil za varovano območje in tja na misijo UNPROFOR poslal 600 pripadnikov nizozemske vojske. Na področju je bilo kljub sporazumu najti še nekaj oboroženih sil Bošnjakov, ki jih je vodil Naser Orić.

Dogodki so se začeli stopnjevati že 7. julija 1995, ko so bosanski Srbi pod vodstvom Mladića zavzeli Srebrenico, zaradi česar so nizozemski vojaki UNPROFOR prosili za zračne napade, ki jih niso doživeli. Več kot 12.500 muslimanskih vojakov in civilistov je nato poskušalo množično zapustiti Srebrenico in se prebiti do področij pod nadzorom Bošnjakov, a so Srbi nadnje odprli topniški ogenj, zato je na varno uspelo ubežati le 5.000 ljudem. Skoraj 25.000 žensk, otrok in starejših je bilo s področja prisilno deportiranih.

Mednarodno kazensko sodišče je dogajanje razglasilo za genocid. Ker se je vse odvijalo na območju, ki je bilo s strani Združenih narodov razglašeno kot varno, še danes to velja za simbol nezmožnosti mednarodne skupnosti, da bi posredovala v konfliktu in zaščitila civilno prebivalstvo. Kljub prizadevanjem, da bi odkrili in izkopali množična grobišča, posamezne grobove in identificirali žrtve, na podlagi doslej opravljenega iskanja še vedno niso uspeli opraviti popolne rekonstrukcije dogodkov v Srebrenici. Natančno število žrtev zaradi protislovnega poročanja vseh vpletenih strani do danes ni znano. 

Srbska stran je šele junija 2004 uradno priznala odgovornost za načrtovanje in izvedbo pokola. Sojenje njihovemu prvemu predsedniku Slobodanu Miloševiću pa se je na sodišču za vojne zločine v Haagu začelo že leta 2002, leto zatem, ko mu je bil predan. V skupno treh obtožnicah je bil Milošević obtožen več kaznivih dejanj, vključno z vojnimi zločini, kršitvami človekovih pravic in izvajanjem genocida. Sojenje je bilo večkrat prekinjeno, saj je sodišče menilo, da njihovi prostori niso primerno mesto za politične govore, ki jih je Milošević podajal v svoji obrambi, sploh zato, ker je zaslišanje na televizijah bo celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije zajelo precejšnje število zainteresiranih. Zaradi dolgega procesa je interes sicer kaj hitro upadel.

3. marca 2004 so tako imenovani »prijatelji« sodišču predstavili predlog za oprostilno sodbo zaradi obtožb genocida v BiH, saj ni bilo dovolj dokazov. Vloga je bila 16. junija istega leta zavrnjena, ko je senatu začel predsedovati Bonomy, ki je kmalu zatem odstopil zaradi zdravstvenih razlogov. 2. junija se je nato na sojenju pojavil posnetek, ki je prikazoval srbske vojake med pobijanjem šestih mlajših moških. Sledila je aretacija nekaterih vojakov s posnetka.

Milošević je med petletnim sojenjem, ki se je končalo brez sodbe, 11. marca 2006 zaradi srčnega napada umrl v svoji zaporniški celici v Haagu. Sodišče je zanikalo kakršnokoli odgovornost za njegovo smrt in odgovorilo, da je pripornik zavrnil jemanje predpisanih zdravil ter se namesto tega zdravil sam.

Pokol je posledice pustil tudi onkraj regijskih meja. Leta 2002 je zaradi poročila o vlogi nizozemskih modrih čelad pri pokolu odstopila nizozemska vlada in razpisali so predčasne volitve. Šele leta 2019 pa je nizozemsko vrhovno sodišče razsodilo, da je Nizozemska delno odgovorna za poboje 350 Bošnjakov, saj da so imeli nizozemski vojaki 10-odstotno možnost preprečitve genocida.

Ob desetletnici dogodka so v spominskem centru Potočari pokopali 600 posmrtnih ostankov žrtev iz množičnih grobišč po vsej državi, ki so jih uspeli identificirati. V centru so od odprtja leta 2003 do danes pokopali 1.300 trupel žrtev iz Srebrenice.

Konec maja lani je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o genocidu v Srebrenici, ki so jo predlagali Ruanda, Nemčija in BiH in ki obsoja vsakršno zanikanje tega genocida, državam članicam Združenih narodov pa nalaga vsakoletno obeleževanje te nečastne obletnice s ciljem preprečevanja tovrstnih zločinov. Ker se prav danes vrši še eno tako dejanje na drugem koncu sveta, bi se lahko (ponovno) spomnili, da so človeška življenja neprecenljiva in jih ni metati vnemar samo zato, ker se je nekdo rodil nekje drugje, v drugem okolju in to ni všeč nekaterim posameznikom na oblasti, ki svoje sovraštvo prelivajo na druge.

Pia Nikolič