Informacijsko-komunikacijske tehnologije so postale nepogrešljiv del našega vsakdana. Do interneta kot osnovnega elementa digitalne družbe naj bi vsak od nas dostopal praktično kjerkoli in kadarkoli. 17. maj velja za mednarodni dan telekomunikacij in informacijske družbe. Vsako leto v tem času Statistični urad Republike Slovenije objavi podatke o stanju na tem področju pri nas. Raziskava empirično potrjuje tezo strokovnjakov, da so številni prebivalci stari 65 let ali več nevešči uporabe interneta, veliko pa je tudi takšnih, ki se z njim še nikoli niso srečali.
Koncept digitalnega razkoraka opredeljuje razlike med posamezniki, gospodinjstvi, podjetji in geografskimi območji glede možnosti dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter uporabe interneta za najrazličnejše dejavnosti. Raziskava tako kaže, da v lanskem letu 13 odstotkov prebivalcev ni imelo digitalnih veščin. Delež je bil največji, kar 43-odstoten, med 65- do 74-letniki. Med prebivalci Slovenije, starimi 16–74 let, jih v prejšnjem letu 8 odstotkov ni še nikoli uporabljalo interneta, v Evropski uniji je bilo takih 6 odstotkov. Delež je bil z 29 odstotki največji med 65–74-letniki (v EU: 22 odstotkov), a se je v zadnjih desetih letih zmanjšal za več kot polovico, v letu 2014 je bilo takih kar 67 odstotkov.
13 odstotkov je še zmeraj tistih, ki nimajo digitalnih veščin, v EU je delež za odstotek nižji, starostna skupina 65–74 let tudi pri tej postavki izstopa z 43 odstotki, medtem ko je v EU delež 34-odstoten. Brez teh veščin so bili štirje odstotke zaposlenih in 18 odstotkov brezposelnih. Po podrobnem pregledu rezultatov se vsiljuje zaključek, da je slovenska družba digitalno najšibkejša pri sledečih kategorijah prebivalcev: starejši odrasli, brezposelni, posamezniki z nižjo izobrazbo in srednje delovno aktivne generacije. Digitalno znanje ter spretnosti teh skupin so pomanjkljive, kar tudi otežuje njihovo zaposljivost, o čemer pričajo tudi podatki Zavoda za zaposlovanje. Največji izziv je torej digitalno opismeniti starejšo generacijo, še posebej je to nujno v času, ko se Evropa sooča z demografskimi spremembami, ki so po svojem obsegu in teži brez primere.
Združeni narodi v svojem poročilu poudarjajo, da se prebivalstvo stara, pred časom je to veljalo za tako imenovani razviti svet, zdaj pa postaja globalni fenomen. Število starejših oseb raste hitreje kot število oseb v drugih starostnih skupinah. Do sredine 21. stoletja se pričakuje, da bo vsaka peta oseba stara 60 let ali več. Pred leti je raziskava Raba interneta med starimi prebivalci Slovenije pokazala razlike tudi v uporabi interneta glede na kraj bivanja. Med uporabniki interneta je največ tistih, ki prihajajo iz mesta, sledijo jim tisti, ki živijo v predmestnem okolišu. Najmanj pa je uporabnikov interneta s strani tistih, ki živijo na vasi. Dostopnost do digitalne tehnologije je odvisna tudi od geografskega položaja, saj je širokopasovni dostop do interneta bolj otežen na podeželju. Z leti se stanje sicer izboljšuje, a še zdaleč ni vsa država prepredena z najhitrejšim internetom. V družbi se povezujeta dve vrsti neenakosti, prva je neenakost v dostopu do tehnologije, druga neenakost pa zadeva sposobnosti uporabe te tehnologije. Prav slednja postaja opaznejša in vse pomembnejša.
Po podatkih SURS je lansko leto 51 odstotkov vprašanih prenašalo ali kopiralo dokumente, slike, video datoteke ali druge datoteke med mapami, napravami ali v oblak, v EU je takih 59 odstotkov. 45 odstotkov v raziskavo vključenih je uporabljalo programsko opremo za urejanje besedila, na primer: Word, Open Office, Google Docs, Apple Pages (v EU 50 odstotkov), 40 odstotkov jih je prenašalo ali nameščalo programsko opremo ali mobilne aplikacije (v EU 53 odstotkov), 38 odstotkov jih je spreminjalo nastavitve programske opreme, mobilne aplikacije ali naprave, npr. prilagodilo jezik, barve, kontrast, velikost besedila. Dlje kot imajo posamezniki dostop do interneta, bolj verjetno je, da ga bodo uporabljali učinkoviteje in v več namenov. Posamezniki, ki so šele pred kratkim pridobili dostop do interneta, ne uvidijo različnih prednosti dostopa in tako zaostajajo za tistimi, ki imajo več izkušenj in veščin, pridobljenih ob učenju uporabe nove tehnologije.
Ni torej dovolj zgolj izmeriti dostop do tehnologije, ampak so pomembne tudi veščine uporabe digitalnih tehnologij. Avtor knjige Moč in tehnologija Jan Van Dijk loči več vrst veščin: strateške – strateško uporabiti informacije za izboljšanje položaja v družbi, informacijske – veščine iskanja, selekcije, uporabe informacij in instrumentalne veščine – znati delovati z računalniki in internetom. Šele ko združimo vse te načine, lahko govorimo o digitalni pismenosti.
Še en vidik je pomembno poudariti, ko govorimo o družbi prihodnosti, in sicer katere neenakosti so povezane z digitalnim razkorakom. Van Dijk govori o tehnoloških, nematerialnih, materialnih, socialnih in izobraževalnih neenakostih. Poleg internetne povezave namreč obstajajo tudi razlike v samih materialnih možnostih posameznika. Materialni dostop vključuje različne naprave: namizni računalniki, tablični računalniki, pametni telefoni, ki omogočajo povezavo do interneta. Raziskovalci digitalnega razkoraka so v začetku devetdesetih let svojo pozornost usmerjali predvsem na dostopnost do računalnikov in interneta, kasneje pa so postali bolj pozorni na druge dimenzije; predvsem na socialno ozadje uporabnikov. Ključno je vsem zagotoviti širokopasovni dostop do interneta, neglede na starost, socialni položaj in kraj bivanja ljudi. Le to bo prispevalo k enakomernejšemu razvoju, zmanjšanju digitalnega razkoraka in povečalo vključenost vsakega posameznika v sodobne družbene tokove.
SIMON SMOLE
