Rezijani nočejo biti del slovenske jezikovne manjšine

Rezijansko združenje Identità e Tutela Val Resia se je obrnilo na organizacijo Združenih narodov, ker jih Italija noče vključiti na seznam zgodovinsko prisotnih jezikovnih manjšin.

Rezija je zaprta dolina ledeniškega izvora, ki leži na severovzhodnem delu Furlanije Julijske krajine, na meji s Slovenijo, torej na zahodnem robu tradicionalno slovenske etnične poselitve. Dolino obkroža veriga gora, katere najvišji vrh je Kanin. Rezijanska občina obsega dolini rek Rezija in Učja, v njej pa prebiva nekaj več kot tisoč prebivalcev. Njeno administrativno središče je Ravenca (Prato di Resia). Zaradi specifične geografske lege in posledično omejenih stikov z zunanjim svetom je prebivalstvo slovanskega izvora razvilo posebno narečje in kulturo, ki se vsaj do neke mere precej razlikujeta od ostalih območij slovenske poselitve. 

Zgodovinski oris

Rezijsko dolino je slovansko prebivalstvo naselilo v sklopu selitve narodov v 6. stoletju, ko so Slovani poselili celotno Furlanijo. Sicer ni gotovo, ali je bila dolina poseljena že v antični dobi, torej, ali se je romansko prebivalstvo kot v drugih predelih »stopilo« s slovanskim prebivalstvom ali ne, ampak to ni niti bistveno. Znano je namreč, da je bila s prihodom Slovanov prekinjena nekdanja romanska poselitvena in druga kontinuiteta. 

Leta 820 je bila Rezija združena s Karantanijo, sicer pa je rezijska dolina spadala pod vplivno območje Oglejskega patriarhata, ki je leta 1077 dobil nad dolino tudi posvetno oblast. Po porazu Oglejskega patriarhata je dolina prešla pod upravo Beneške republike. Leta 1797 je bila za kratek čas pod francosko oblastjo, takoj zatem pa pod Habsburško krono. Na plebiscitu leta 1866 so se prebivalci Rezije odločili za priključitev Italijanski kraljevini. K odločitvi je prispevala močna protiavstrijska propaganda, obljube o demokratičnih svoboščinah, spomin na Beneško republiko, pod katere upravo je prebivalstvo Rezije uživalo precejšnjo upravno avtonomijo, in nenazadnje šibka narodna zavest. Ob tem pa je treba poudariti, da to ni bil plebiscit v današnjem razumevanju besede. Prebivalci dejansko niso glasovali neposredno, ampak so kar vaški župniki v njihovem imenu razglasili odločitev za priključitev Italijanskemu kraljestvu. 

Pod Italijo, ki je bila takrat že popolnoma prepredena z nacionalnimi idejami, ki so bile pravzaprav zaslužne za združitev Italije v Italijansko kraljevino, se je začel intenziven proces poitalijančevanja. Italijanščino so uvedli v upravo in sodstvo ter v šolstvo, čemur je bila nasploh posvečena največja pozornost. Po celotnem območju so zgradili mrežo šol, v katerih je bilo dovoljeno poučevati in učiti se samo v italijanskem jeziku. V času fašizma se je raznarodovanje nadaljevalo, čeprav manj intenzivno kot po drugih območjih slovenske poselitve, prav zaradi nejasno izražene identitete Rezijanov. Po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni leta 1943 so začeli italijanski krogi širiti bojazen, da bo območje pripadlo slovensko-komunistični strani (»pericolo slavo-comunista«). 

Tudi po vzpostavitvi demokratične Italije pritisk na manjšino ni pojenjal. Italijanska država je ustanovila številne protislovenske organizacije, ki so izvajale protislovensko gonjo in z izenačevanjem slovenstva s komunizmom vodile sila uspešno propagando, ki je vodila v asimilacijo z italijansko kulturo. 

Rezijanščina

Vsa dosedanja jezikoslovna raziskovanja (z izjemo jezikoslovca Jana Baudouina de Courtena) nakazujejo oziroma dokazujejo, da je rezijanščina po genetolingvistični kvalifikaciji slovensko narečje. Slovensko je osnovno besedje, slovnična zgradba in glasovna podoba. In tako kot ostala slovenska narečja je tudi rezijansko narečje podedovalo osnovno besedje iz praslovanščine. Če naštejemo le nekaj besed: däž, krawa, mati, snig, suncë, wöda in podobne. Poleg tega rezijansko narečje ohranja dvojino (dnä hïša, dvi hïši, tri hiše; dilawa, dilata, dilata). 

Na današnjo jezikovno podobo narečja je močno vplival tudi stik s sosednjimi neslovanskimi jeziki. Rezijansko narečje je namreč tekom zgodovinskega razvoja prevzemalo elemente jezikov narodov, ki živijo v krajih, na katere dolina meji, torej iz furlanščine in nemščine, kasneje tudi iz italijanščine. Sicer pa je rezijski dialekt imel, prav zaradi izoliranosti, svojevrsten razvoj. Dolina namreč zaradi ekonomske nezanimivosti ni bila deležna priseljevanja, ki bi v jezik vnašalo nove elemente, zaradi česar ohranja jezikovno arhaičnost.

Identiteta

Podobno kot pri jeziku, gre vzroke za identiteto Rezijancev iskati v izoliranosti doline. Tako ni bila enakopravno udeležena, če sploh, pri kulturnih procesih, značilnih za osrednjeslovensko območje. Kar pomeni, da je v času, ko je nastal in se uveljavil enoten knjižni jezik, ki je tudi osnova za oblikovanje narodne zavesti, Rezija ohranila jezik na narečni ravni. To pomeni, da se pri Rezijanih ni razvila narodna zavest, ki se ustvarja s poznavanjem knjižnega jezika, ampak specifična lokalna pripadnost. 

Prav zaradi nepoznavanja slovenskega knjižnega jezika Rezijani niso mogli izoblikovati nadpokrajinske narodne zavesti, ampak ta ostaja na stopnji pokrajinske pripadnosti, značilne za obdobje pred 19. stoletjem. Zaradi prej omenjene akcije italijanske države se pokrajinski pripadnosti pridružuje tudi identifikacija z italijansko kulturo in državo. Tako je dejansko rezijansko narečje tudi glavni nosilec jezikovne in kulturne identitete. 

Še en nezanemarljiv dejavnik identitete je mitizirano pojmovanje lastne zgodovine. Ker se govorica, šege in navade, pa tudi glasba in ples, precej razlikujejo od tistih v sosednjih pokrajinah, so Rezijani svoj izvor pojasnjevali s pripovedkami in miti. Še vedno je na primer prisoten mit o ruskem izvoru Rezijanov. Ampak kljub temu je prebivalstvo Rezije glede vprašanja izvora precej razdvojeno. Na eni strani so tisti, ki si prizadevajo, da se rezijščini prizna status slovenskega dialekta, na drugi strani pa tisti, ki odločno nasprotujejo takemu pojmovanju.

Proti zaščitnemu zakonu za slovensko manjšino

Razdvojenost se pozna tudi pri ideološko političnih akcijah. Rezija je bila na seznam občin, za katere velja zaščitni zakon, vključena leta 2002. Istega leta je takratni župan Sergio Barbarino zaprosil tudi za vključitev Rezije na seznam občin, v katerih se izvaja tako imenovana vidna dvojezičnost. Tega ni storil toliko zaradi prepričanja, da so Rezijani del slovenske manjšine, ampak bolj zaradi finančnih koristi, ki jih je prinašala vključitev. 

Leta 2009 je bil za župana izvoljen Sergio Chinese, oster nasprotnik Slovencev in nasprotnik teorije slovenskega izvora Rezijanov. Že leto po izvolitvi je občina v Rim poslala vso dokumentacijo, ki naj bi dokazovala, da »Rezija in Rezijani nimajo nič skupnega s Slovenci«, s prošnjo, naj se občina izloči iz seznama občin, kjer velja zaščitni zakon, ker rezijanščina »nima nič skupnega s slovenščino«, če citiramo takratno izjavo župana. Ker pa do sedaj italijanska država ni imela posluha za njihove prošnje, se je nacionalistično združenje Identità e Tutela Val Resia pritožila na Organizacijo združenih narodov. Po njihovem prepričanju bi morala biti rezijanščina vključena v seznam zgodovinsko prisotnih jezikovnih manjšin in ne pod zaščitni zakon za Slovence. Če smo natančnejši, v drugem členu državnega zakona Italije piše, da »Republika varuje jezik in kulturo albanskega, katalonskega, germanskega, grškega, slovenskega in hrvaškega prebivalstva ter tistih, ki govorijo francosko, francosko-provansalsko, furlansko, ladinsko, okcitansko in sardinsko«. Ker se v združenju ne prepoznajo v definiciji »slovenskega prebivalstva«, se borijo za to, da bi bila rezijanščina izrecno navedena v omenjenem zakonu. Italijanska država se na njihov poziv (še) ni odzvala. 

Jan Bednarik

Back to top button