Referendumski pesek v oči
Praktično vsakomur je danes jasno, da so referendumi in pobude zanje v slovenskem političnem prostoru v veliki večini le politično preigravanje z namenom pridobivanja političnih točk ob odsotnosti vsebinske neposredne demokracije. Referendumske pobude zasledujejo bodisi cilj zavlačevanja poslovniških rokov bodisi mobiliziranja lastne referendumske baze. Namesto o zadevah, ki so v interesu širše javnosti, pa je volilno telo raje povprašano o arhivih, drugem tiru in dodatkih k pokojninam umetnikov in umetnic.
Referendumsko odločanje je še dodatno zaostrila sprememba ustave 2013, katere zastavonoša je bil nekdanji predsednik državnega zbora in minister Gregor Virant. S tem so onemogočili razpis zakonodajnega referenduma o zakonih za nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah, o zakonu o izvrševanju proračuna, o zakonu o ratifikaciji mednarodnih pogodb ter o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost. A vsa ta ustavna določila se nanašajo le na naknadne zakonodajne referendume, ne veljajo pa za posvetovalne referendume.
Tako je državni zbor leta 2022 že preprečil zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o nakupu oklepnikov, kar je nato potrdilo tudi ustavno sodišče. Zbiranja podpisov si je želela takrat opozicijska Levica. Levica, danes v vlogi najmanjše koalicijska stranke, pa ima ponovno težave s povečevanjem obrambnih izdatkov, kar od države zahteva severnoatlantski pakt NATO. Referendum na to temo so sicer v preteklosti že napovedovali, a so se zadovoljili z dogovorom o javni razpravi, kar je s sklepom potrdil tudi odbor za obrambo. Ta teden so ugotovili, da sklep ni bil upoštevan, in v državni zbor poslali predlog za razpis posvetovalnega referenduma z vprašanjem: »Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli tri odstotke BDP letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?«
S tem so prehiteli tudi svojo novo konkurenco, stranko v ustanavljanju, ki bo nosila ime Mi, socialisti!, predvidoma pa jo bo vodil nekdanji tovariš Levice Miha Kordiš. Ta je že zbiral podpise, s katerimi bi državni zbor pozval, da o dvigu obrambnih izdatkov povpraša državljane in državljanke. Kordiševi socialisti so akcijo Levice sprejeli z zadržki in sporočili, da bodo zahtevo za referendum poslali v parlamentarno obravnavo pred zasedanjem Nata v Haagu, neglede na promocijske aktivnosti sredinskih strank. Mednje so uvrstili tudi Levico, ki ji očitajo, da že tri leta v vladi podpira agresivne politike Nata.
Čeprav ustava do takega referenduma nima zadržkov, bojazni, da bi poslanke in poslanci volivkam in volivcem dovolili odločanje o tako pomembni temi, kot so gore proračunskih sredstev za orožarske namene, praktično ni. Večina parlamentarnih strank kar tekmuje, katera bo bolj ugodila zahtevam Nata. Še največ, kar je od njih mogoče pričakovati, je zavzemanje za tako imenovano dvojno rabo. A tudi če bi do referenduma po kakšnem predvolilnem slučaju vendarle prišlo, rezultat za državni zbor ne bi bil zavezujoč.
Blaž Omahen
