
Še en mlad človek je dobil raka, a film o boju z levkemijo se je med njegovo izdelavo spremenil v film o odnosu med režiserko in njenim objektom oboževanja, dolgoletnim partnerjem Blažem, s katerim se znajdeta v nekaj povsem novih situacijah. Premoč zdravja nad rakom želita proslaviti s tisoč kilometrov dolgo kolesarsko turo od Vršiča do Etne na Siciliji. Bolj kot športni izziv pa se izkaže, da bo še najtežje uskladiti spremembe v karakterju obeh partnerjev, ki sta se na pot po bolezni odpravila skupaj s filmsko ekipo.
Vsakodnevno kolesarjenje je naporno že samo po sebi, kaj šele, če je oseba ravnokar prenehala z zdravljenjem raka. Blaža Murna zato v filmu večkrat vidimo utrujenega in posledično nasršenega, nepotrpežljivega in jeznega. V teh trenutkih se z Majo Dorotejo Prelog, avtorico filma, večkrat skregata. Posnetki prepirov so brutalno iskreni in pristni, saj jih nista cenzurirala. Iz oči v oči s kamero se na velikem platnu pojavijo bes, nerazumevanje, zamere, togota in številni drugi afekti. Izbruhi čustev niso vedno prijetni, še manj primerni za prikazovanje v javnosti. Prav to pa je ena od največjih odlik filma Cent’anni, in sicer, da resničnosti ne skriva, ampak jo pokaže v vsej svoji krutosti.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da si je režiserka upala pokazati tisto, kar ostali svetu prikrivajo in česar se sramujejo, saj v daljših zvezah pač lahko nastanejo konflikti vseh vrst, ne gre pozabiti, da je bila prav ona tista, ki je film tudi pomagala sestaviti. Na Festivalu slovenskega filma Portorož ji je moderator med pogovorom po filmu dejal, da je Blaž izpadel kot »bad guy«, in tudi nekaj obiskovalk je trdilo, da se tako do nje ne bi smel obnašati. Vseeno se spomnimo, da montaža pri filmu pogosto naredi polovico zgodbe in ta je bila v njenih rokah. Verjetno se je namerno odločila prikazati tiste najbolj grozne in boleče odlomke, saj so bili tudi najbolj filmski. Poleg tega je bila ona tista, ki je imela kamero v roki veliko večkrat kot on, zato se njegovih odzivov vidi več.
Cent’anni je Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma, na novinarski konferenci za bližajoči se festival LIFFe imenoval za »verjetno najboljši slovenski dokumentarec po osamosvojitvi« in morda ga je v to izjavo prepričalo tudi to, da gre delno za metafilm, film o filmu. Namesto lepih in dolgih kadrov kolesarjenja po gorskih prelazih se posnetki recimo včasih zataknejo in vidimo, kako so jih morali ponavljati, ponovno snemati, da so prišli do pravega.
Čeprav je bilo na Festivalu slovenskega filma videti več dokumentarnih filmov, je pričujoči izstopal po svoji drugačnosti. V njem ni klasičnih »govorečih glav« in najti je celo arhivske posnetke, a v prvi vrsti temelji na osebni pripovedi režiserke, ki je razgalila svojo notranjost in je ni bilo sram nerodnih trenutkov, ki so še kako življenjski. Za vse tiste, ki se sprašujete, ali sta s partnerjem preživela to preizkušnjo, naj povem, da sta jo.
Pia Nikolič