Recenzija: Za mejo, za luno

(Izginjanje, režija: Andrina Mračnikar, 2022)

Pisalo se je leto 1972, ko se je na avstrijskem Koroškem zgodil Napad na krajevne table (Ortstafelsturm). Napad je bil posledica večletnih prizadevanj koroških Slovencev, ki so zahtevali izvršitev člena 7.3 avstrijske državne pogodbe. V njem je bilo zapisano, da je potrebno slovenščino uvesti kot uradni drugi jezik in postaviti dvojezične krajevne označbe v narodnostno mešanih območjih s slovensko manjšino. Ob praznovanju petdesetletnice koroškega plebiscita leta 1970 je začelo ozračje postajati že zelo napeto. Od napovedane postavitve 800 dvojezičnih tabel so jih leta 1972 vandali skoraj vse odstranili. Danes jih je postavljenih komaj nekaj čez sto. 

V filmskem eseju Izginjanje intervjuvani koroški Slovenci poročajo o tem, da so se tedaj počutili, kot da so se vrnili časi nacizma. Dokumentarec, ki sega v čas koroškega plebiscita leta 1920 in se končuje v sodobnosti, prikazuje nenehno borbo zamejskih Slovencev za obstanek. Gre za zgodbo, ki bi jo zlahka preslikali v Italijo ali na Madžarsko. Medtem ko nacionalistična raja preganja ljudi, ki govorijo drug jezik, samo zato, da bi jim dokazala svojo prevlado, oblast problematiko ignorira in upa, da se bo slej kot prej uredila sama od sebe. 

Izginjanje sicer kaže, da »problema« na Koroškem kmalu ne bo več, saj tudi raba slovenščine vse bolj izginja. Številni aktivisti se borijo proti temu z zahtevami, da naj bo slovenščina tudi jezik javnih uradov, in poskusi, da bi jezik postal del otroške igre. Starejši pričevalci trdijo, da jih na ulici ne gledajo več tako grdo, če tam govorijo po slovensko, a morda je glavni dejavnik ravno v tem, da je govorcev slovenščine v javnosti vse manj.

Film, ki je bil sprva zasnovan kot faktični zgodovinski dokumentarec, se je skozi številna osebna pričevanja in z vpletanjem intimne zgodbe same režiserke spremenil v bolj poetično ideološko pripoved. Prav to je tisto, kar mu daje dodano vrednost, saj samo nanizana dejstva ne bi bila dovolj za njegov uspeh. Kdorkoli je vsaj malo na tekočem s problematiko zamejskih Slovencev, bo na faktični ravni med gledanjem filma zelo težko dognal kaj novega. Igranje na čustveno plat gledalstva pa se je izkazalo za uspešno na filmskem festivalu Diagonale v Gradcu, kjer mu je občinstvo namenilo svojo nagrado. 

Kljub temu, da bi bilo o temi vredno povedati še kaj, režiserka nadaljevanja ne načrtuje. Trenutno namreč dela na prvem avstrijskem igranem partizanskem celovečernem filmu. 

Pia Nikolič

Preverite tudi
Close
Back to top button