Recenzija: Več kot pravljica o čarovnicah

Krompirjeve počitnice ob zajetnem špehu novega prevoda fantazijskega dela ameriške pisateljice ne bi mogle miniti hitreje. Po trilogiji Senca in kost ter dveh epizodah Vranje šesterice smo v slovenščino dobili prevedenega še Brazgotinastega kralja, ki je časovno umeščen za obema prej omenjenima sagama, še vedno pa se nahaja v svetu griš.

Posebne čarobne sposobnosti teh človekolikih bitij, ki jih v enem kraljestvu preganjajo, v drugem pa rešujejo, se gibljejo od izkoriščanja moči vetra do zdravilstva, krotenja vode, zemlje in srca. Griše si pri tem ne morejo pomagati, takšne so se pač rodile. Avtorica skozi njihov status v romanu subtilno okrca nesprejemanje drugačnih, saj je vsako fantazijsko oziroma znanstvenofantastično delo nenazadnje alternativen predlog sistemske ureditve obstoječega sveta. Čeprav na trenutni Zemlji svetniki ne delajo čudežev, zaradi katerih bi se iznenada čez brezno zgradil most iz kosti, pa vseeno lahko spremljamo njihove zveste sledilce, ki so zaradi lastnih verjetij pripravljeni iti tudi v vojno, čeprav bi pri tem dobesedno izgubili lastno telo.

Večina zlobnežev v knjigi Brazgotinasti kralj pa je pravzaprav funkcionarjev, ne vladarjev. Polovico zgodbe namreč spremljamo prijaznega kralja Nikolaja, ki stoji z nogami trdno na tleh in se ob boku svoje prelepe griševske generalke Zoje bori proti zunanjemu in notranjemu sovražniku, ki ga povezuje z ultimativno zlim Temačnikom. Malo pa se bori tudi proti ljubezenskim nagnjenjem do svoje soborke in zaupnice. Pri tem ga torej kaže v vsej njegovi ranljivosti. Spoznamo, da je hudomušen, a inteligenten in ravna premišljeno. Nepremišljen je le, ko se zaradi temačne živalskosti ne more zadrževati.

V zgodbi, ki se odvija paralelno, pa sledimo mladi aktivistični griši, ki se bori z druge vrste grozotami, predvsem v obliki načelnikov vojske, ki njej podobnim preprečujejo prehod iz ene v drugo državo. A do konca knjige se tudi oni znajdejo v situacijah, ki nas spomnijo na dilemo iz Banalnosti zla Hannah Arendt, ko se je ob nürnberških procesih spraševala o krivdi udeleženih v holokavst, ki po njeno sega onkraj najvišjega vodstva, saj so sistemsko naravo takšnih grozodejstev lahko omogočila le dejanja številnih, ki so preprosto sledili ukazom brez razmišljanja. V svoji analizi Adolfa Eichmanna je nakazala, da lahko zlo zagrešijo tudi navadni ljudje, ki ne razmišljajo in se namesto tega prilagajajo sistemu in birokraciji, kar vodi v pošastna dejanja, in eden takšnih je stotnik Jarl.

Navidez preprosto pravljično čtivo, ki se v tekočem prevodu zlahka prebira tudi brez predhodnega poznavanja drugih del o griševskem kraljestvu, zato ponuja tudi drugačen način branja, kar ga le še bolj odlikuje. Za vse, ki ne marate grozljivk, pa še tolažba: takšen je le skrajen začetek.

Pia Nikolič