Še ena sodobna klasika je zunaj! Asterix je resda ponovno dobil novega scenarista, a ta tako kot Jean-Yves Ferri v dobro znani maniri nadaljuje kvalitetno brezčasno pustolovsko humoristično sago o galskem vojščaku, ki sta jo leta 1959 začela René Goscinny in Albert Uderzo. Ker gre pri Belem irisu za prevod stripa, ki je v izvirniku izšel leta 2023 in je torej najsodobnejši, se v tokratni epizodi znajdejo newagerji, motivacijski govorci in celo skiroji, na katerih se – kot se izkaže – Obelix ne more voziti.
Epizode o Asterixu in njegovih sovaščanih se najbolj odlikujejo z izbranim humorjem, ki hkrati vsakič znova na komičen način postavlja ogledalo fenomenom sodobne družbe. Pri tem pa ostajajo podane informacije vsaj približno zgodovinsko točne. Izvirna avtorja sta namreč tedne in mesece posvečala študiju tega časa. Lutecijo (današnji Pariz, ki prav tako nastopa v tej epizodi) sta po nekaterih virih menda celo sestavila v obliki makete, s pomočjo katere je potem lahko Uderzo risal.
Pri menjavah zasedb smo od športa do glasbe ter nenazadnje tudi znanosti večkrat naleteli na to, da je bila nekoč uspešna zasedba po menjavi samo še ena od povprečnih, ki so nehale izstopati. Pri Asterixu ni tako. Že Asterix pri Piktih, ki je bil prvo nadaljevanje z novima avtorjema in je marsikje po svetu (celo v Sloveniji) neponovljivo izšel celo na isti dan kot v domači Franciji, je potrdil, da lahko nadležni rumeni brkatež s svojim okroglim rdečim prijateljem s kitkami preživi tudi pod drugimi rokami. Tokratna prva menjava scenarista po uveljavitvi novega dvojca pa kaže, da lahko Asterix preživi še dolgo.
H kultnemu statusu mu pomagajo tudi domači prevajalci, ki pod budnim očesom francoskih nadzornikov izvrstno opravljajo svoje delo. V Belem irisu boste tako lahko prisluhnili pesmim domačega barda Kvaritonixa, kot so Franci v Bizanci ali To je Troje jutro, to je Troje dan, pa tudi drugim mešanicam domačih rekov in antičnih domislic, s katerimi Praznoslamij opleta cele dneve in poskuša okolico prepričati, da so lahko vsi srečni in prijazni, s tem pa seveda manj pozorni na napade.
Da se časi vendar spreminjajo, pa se je v zadnjih epizodah začelo kazati predvsem pri predstavnosti ženskih likov, ki so celo spregovorili in postali manj pasivni. Poglavarjeva žena se tokrat kar sama (z Rimljanom lepih besed) odpravi v veliko mesto in pusti svojega moža. V preteklih desetletjih so bili ženski karakterji predvsem tiho in nekje v ozadju. Zvesti bralci se bodo spomnili samo dolgolase blond lepotice Zlatokrilke, katere najmočnejša izjava ni bila podana verbalno, ampak v obliki poljuba Obelixu. Občasno je že spregovorila poglavarjeva žena, a večinoma je imel v Asterixu dolga desetletja več prostora za izražanje kot ženske celo Idefix, Obelixov pes nedoločljive pasme. Z novo zasedbo avtorjev se vse od Poglavarjeve hčere uravnoteženost spolov izboljšuje, nenazadnje poglavar v Belem irisu celo sam ugotovi, da sta z ženo »pravi antični par«, torej v koraku s časom.
Pia Nikolič
