Recenzija: Širom – V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja

Letos teče deseto leto, kar se je formirala prekmursko-tolminsko-kraška naveza Širom. V njej še vedno ustvarjajo Iztok Koren, Samo Kutin in Ana Kravanja, ki so večinoma naravnani inštrumentalno ter se držijo akustičnih glasbil tradicionalne ali celo lastne izdelave, katerih nabor skozi leta razširjajo in bogatijo z vedno novimi zvočili. To je že eden od razlogov, da Širom kljub prepoznavnemu zvočnemu karakterju nikoli ne zvenijo isto. Hkrati so njihove skladbe polne sonične radovednosti in njihove spreminjajoče se osebne eksistence ter čutenja zunanjega, tako naravnega kot tudi družbenega sveta.

Na novem, že petem albumu, je prisotnih veliko značilnih parametrov zasedbe iz preteklih let, kot sta meditativna repetitivnost, ki počasi hipnotizira, in izmuzljiva poliritmija, ki se sliši kot odmevno bitje več src. Nadalje tudi melanholične melodije, ki pogosto žalostijo, in glasovi, ki redkeje pomirjajo kot pa skelijo. Vendar poslušalca ob koncu gotovo pripeljejo do katarze in nekakšnega neopisno lebdečega vtisa, ki ostane tudi, ko zvok utihne. Seveda to ne pomeni, da kakšni deli skladb niso igrivi, a trojica vendarle skozi desetletko v večji meri goji bolj emotivno zastavljeno muziko, ki je na novem albumu še bolj izrazita. Takšno, ki je polna ekstremov med nežnostjo in intenzivnostjo ali celo eksplozivnostjo, pogosto kar znotraj istih komadov. 

Eden tovrstnih je Kodri na vratu, rebra na gori, singel z albuma, ki so ga pospremili tudi z zasedbi značilnim sila čudovitim videom. Pa recimo Rabljeva senca petnajst let pozneje, ki te z uvodom najprej omamlja, nato pa s truščem, ki spominja na floydovsko snemanje v Pompejih, psihedelično naskoči. Če recimo omenimo vsaj dve skladbi in hkrati pokažemo na vztrajanje po zamotanem naslavljanju komadov. Poimenovanja tudi po večkratnem branju ne dojamemo in kaže na kompleksnost, ki jo zajemajo Širom, pa tudi na imaginarno originalnost v zvoku, s katerim se spogledujejo.

Širom pred nami razdevajo ploščo, ki poraja globoko ekstatično izkušnjo, a tudi z zavedanjem, da je slišana glasba neka izjemna in samosvoja zgodba, ki pričenja navduševati že daleč izven slovenskih meja, če ne še čisto širom sveta. A je gotovo na dobri poti, saj je V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja postal album meseca za oktobrsko izdajo britanskega časopisa The Guardian. Deseto obletnico ter slavje ob novi izdaji in pohvalah lahko z zasedbo doživite na predstavitvenem koncertu že jutri v Katedrali Kina Šiške.

Brigita Gračner