Recenzija: Rudi Bučar – Kamen trn brin (Celinka, 2025)
Obalni glasbenik Rudi Bučar je eden bolj priljubljenih domačih kantavtorjev in uspešnih udeležencev domačih tekmovalnih glasbenih festivalov, ki spretno združuje pop-rock aranžmaje s folkovskimi elementi. To se izraža preko njegovega poustvarjanja kulturne dediščine, hkrati pa s pisanjem skladb v ljudskem melosu in petjem v narečju, s čimer se poklanja njemu ljubi Istri tako kot solo izvajalec kot tudi z zasedbo Istrabend.
Istra je v veliki meri vdahnila dušo tudi novemu albumu, predvsem tekst Kamen, trn in brin pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča, v kateri je ta opeval svoje istrske korenine. Bučarja se je poezija tako globoko dotaknila, da jo je uglasbil. Ena lepših pesmi je dala tudi povod in naslov za nov album, ki je zbir desetih, večinoma avtorskih viž, ki se skladajo s kantavtorjevo dosedanjo diskografijo. Poleg Bučarja album tvori še en kup ustvarjalcev, kot so bobnar Jure Rozman, klaviaturist Anže Vrabec, trobilec Goran Krmac in pihalec Vasko Atanasovski. Pa eden od pionirjev preporoda slovenske ljudske glasbe, multiinštrumentalist Marino Kranjac ter več pevskih zborov, če omenimo vsaj nekatere.
Čeprav prepletanje popa in rocka s folkom prevladuje, je Bučar zagotovo muzičar, ki ga vleče v številne prostranosti zvoka, ki ga delajo poljudnega in nagovarjajočega različne publike. Dobro se znajde tako znotraj baladnega sveta kot tudi radoživih poskočnic. V tej luči se lahko potopimo v romantično ozračje jazzovsko začinjene pesmi Zmerom moja, v patos italijanske kancone Mi sconnetto ali se zavrtimo na festivalsko obarvan komad Noi Volemo. Zabluzimo lahko v Lačn bluz ali se zavrtimo z Altruisti, s skladbo, ki bi lahko bila tudi nekakšna vaška himna in ponudi enega bolj zapomnljivih besedil: »Ne lažemo, ne krademo, ne delamo skrbi, zato v naši vasi ne smrdi.« Zagotovo je Bučar Istro dovolj dobro spoznal in raziskal, da zna ponuditi njeno nežnejšo plat, pa tudi strasten in bojevit karakter, naj bo to preko različnih inštrumentalnih kompozicij ali besednih izražanj.
Med bolj izstopajočimi melodijami na albumu, ki jih takoj prepoznamo, pa je gotovo Nerodna pesem, ena najbolj priljubljenih skladb Tomaža Pengova. Prirejenemu komadu da Bučar neko čisto novo razsežnost. Po eni strani v osnovi precej otožni skladbi s svojim vokalom vdahne neko svetlost, hkrati pa jo obogati z večglasjem in ustno harmoniko, ki spomni na značilne orgličarske dele skladb Boba Dylana in njegovih kantavtorskih vrstnikov. Tako se Bučar poleg svoji najljubši pokrajini z albumom pokloni še morda enemu svojih najljubših glasbenih sotovarišev.
Brigita Gračner
