Recenzija: Planšarija po makedonsko

Nekje v daljavi se z določenih kotov pašnika komajda vidi vas v dolini. Najbližja civilizacija se zdi na dosegu roke, a hkrati pomeni dan hoda oddaljenosti. Bratje so na gori sami, imajo le drug drugega, štirinajst psov, šeststo ovac, krave in koze, ki so si svoje mesto prislužile celo v zaključni špici novega dokumentarnega filma Petre Seliškar, ki je na mariborskem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc doživel slovensko premiero.

Režiserka, ki je tri leta redno obiskovala fante na planini in pri tem v vseh vremenskih razmerah živela v šotoru, je s filmom prikazala umetnost prikaza nečesa z odsotnostjo le-tega. S tem ko marsičesa ni prikazala, je prikazala več, kot bi z direktnim posnetkom tega istega. Zakol ovce je tako še bolj pretresljiv in ritualen, ker se izrez kamere konča tik nad njeno glavo. Na obrazu najstarejšega, ki postopek izvaja in ki morda šteje nekaj čez dvajset let, pa se med tem izmenjujejo spoštovanje, obžalovanje, moč, pogum, magičnost, žalost in nuja. Podobna praznina, ki jo zgodba napolni s tem, da ne obstaja, se izriše, ko gre drugi najstarejši vmes za nekaj časa v dolino. Med telefonskim pogovorom izvemo le, da zdaj nabira šipek, dolge tišine med odgovori in vprašanji pa kar kričijo, kako se fanta pogrešata.

Na gori so tvoja družba pač živali in ostali bratje, ki so po svoje prevzeli vzorce obnašanja psov, s katerimi so obkroženi in jih obožujejo. Med igro se grizejo in ravsajo, ko je kateremu dovolj, pa na drugega zarenči in odide. V tropu je glavni najstarejši, ki je alfa in nosilec znanja. Vsi ostali se mu pokoravajo in to se jim zdi povsem naravno.

Dokumentarec je sicer observacijske narave, le parkrat v filmu se kateri od fantov obrne naravnost v kamero in začne s svojo razlago. O drugih delih življenja, denimo času, ko so nekateri čez leto v šoli, tako izvemo sproti, košček za koščkom. Režiserka je ob premieri sicer hudomušno komentirala, da so bili pred kamero »vsi ti moški, za kamero jih je bilo pa še več in ne vem, s katerimi sem imela več težav«. Snemanje je namreč skupaj s pripravami trajalo pet let.

Dolgi in mirni posnetki vseh vrst, od makro posnetkov žuželk do totalov narave, zato prikazujejo planino skozi vse leto. Kljubujejo ji samo ljudje, ki so enakovredni psom, imenovanim po umrlih voditeljih, kot so Stalin, Hitler ali Tito. V navidez pusti pokrajini imajo vse: novice o Alpah, »kjer krave priklopijo kar na avtomat, ki sam pocuza mleko«, namizne igre na pametnih telefonih, predvsem pa svobodo in drug drugega. Le kakšne ženske družbe bi si še želeli.

Pia Nikolič