Recenzija: Onkraj zavesti

Prikrito – Laura Pérez, VigeVageKnjige, 2023

Pisana lesena afriška maska je že leta visela na istem mestu na steni. Črnolaska jo je nezaupljivo pogledala še enkrat. Zdelo se ji je, da je tokrat na njej videti nekaj nenavadnega. Morda se je malo premaknila. Je spodaj videti roke? Je maska oživela in jo njen novi uporabnik pravkar vabi, da ga prime za roko in se mu pridruži? Črnolaska se je odločila, da bosta skupaj odkorakala stran.

Zgornji opis dogajanja enega od segmentov v stripu Prikrito se sliši, kot bi ga iztrgali iz tistih sanj, iz katerih se zbudimo, ne povsem prepričani, ali smo res že v svetu budnih. Podoben občutek se vrsti skozi celoten stripovski album. V kratkih poglavjih se črnolasi protagonistki dogajajo vse mogoče reči. Čeprav ni izrecno izpostavljeno, predvidevamo, da gre v različnih zgodbah za isto osebo v različnih časovnih obdobjih, saj so njeni lasje v posameznih poglavjih različno dolgi, upodobljen obraz pa ostaja enak.

Zgodbe s črnolasko »prekinjajo« zgodbe z drugimi junaki. Nekatere so bolj realistične, druge bolj psihedelične. Poetična poglavja, ki predstavljajo glavno zgodbo, prekinjajo krajši vtisi, ki se zdijo vnešeni naknadno in delo v prvem branju precej fragmentirajo. Vsiljujejo se kot misli, ki nam prekinjajo tok zavesti, medtem ko poskušamo razmišljati o čem drugem. 

Prvi prevod dela te avtorice v slovenščino se ves čas giblje po robu razumljivosti. Gre za paranojo? Strah? Sanje? Spomine? Ali morda zgolj za krivdo, ki posameznika preganja s pomočjo podzavesti, ki opozarja na nekaj, kar nas teži? Je neopisljivo nujno tudi strašljivo?

Strip, izdan v zbirki risoromani, odpira več vprašanj, kot jih zapira, v prvi vrsti pa se zdi, da prevprašuje nezavedno in s tem tudi to, ali je nezavedno morda resnično in zato v resnici živimo v sanjah? Tudi tam namreč izkušamo, občutimo in doživljamo svet, ki je v tisti resničnosti obstoječ. 

Težko bi s prstom pokazali, kje je začetek in kje konec zgodbe stripa Prikrito. Njegova zavitost v meglice bo morda koga zaradi nejasnosti razburila, spet drugim bo dovolj, da se bodo pod vtisom skrivnostnosti še naprej spraševali o Resnici in o končnosti resničnosti sveta, kateregakoli že. 

Bralna izkušnja pripovedi Laure Pérez ni enoznačna in ni namenjena pojasnjevanju. Še najbolj enostavna in direktna je risba, za katero pa tudi ni povsem jasno, zakaj ima včasih več, drugič manj barv, saj je lahko poglavje neglede na število uporabljenih nians v barvni lestvici lahko povsem sanjsko ali pa spet ne. Ni jasno niti, zakaj so na zadnjo platnico pri založbi napisali, da gre za zbirko ilustracije in stripa, saj je vse podobe, tudi v še tako kratkih poglavjih, moč brati v obliki sekvence. 

Vtisi kratkih dogajanj in dognanj, zbranih pod naslovom Prikrito, so torej nadrealističen odziv na nedorečeno in skrivnostno, na tisto nekaj, v kar nekateri verjamejo, drugi preiskujejo in prevprašujejo, tretjim se pa samo dogaja. Odvisno od tega, ali ste vzeli rdečo ali modro tabletko.

Pia Nikolič

Preverite tudi
Close
Back to top button