Recenzija: Ljubezen ni ena, ljubezni je več

Dag Johan Haugerud je z novim delom zaključil svojo trilogijo o odnosih (v katero sodita še filma Seks in Sanje). Film Ljubezen je zatorej še zadnje tovrstno prevpraševanje ustaljenih konvencij in radikalnejših ter hkrati prizemljenih pogledov na temo občutenja ljubezni, kot smo jih vajeni iz bolj srednjetočnih romantičnih komedij in plažnega leposlovja.

Zaradi primerov ljubezenskih peripetij iz vsakdanjega življenja, o katerih minute in minute dolgo razglabljajo protagonisti, je film na trenutke skoraj predolg. A prav počasen tempo zgodbe mu daje poseben pečat, gledalcu pa čas za razmislek in kontemplacijo. Kakšna od zamisli je lahko komu povsem nova. Denimo tista o tem, kako se otroci, za razliko od staršev, iz zakona nikoli ne morejo ločiti. Marianne svojemu novemu ljubimcu na vprašanje v zvezi s poroko namreč odgovori, da vanjo ne verjame, saj je ustvarjena za to, da se v zakonu rodijo otroci, pri čemer imajo možnost ločitve le starši, otroci pa za vedno ostanejo njegov produkt, zato iz njega ne morejo pobegniti.

Ljubezen nas tako sooči z različnimi pogledi na situacije, ki jih vsi vpleteni prenašajo zelo stoično in brez direktnih odzivov. K temu morda pripomore tudi pregovorna hladnost in mirnost norveškega življa, v katerega je režiser umestil dogajanje.

Na geografsko lokacijo dogajanja sicer opozarjajo tudi barve in kostumografija v stilu hygge, ki na Norveškem in Danskem pomeni prijetno, zadovoljno razpoloženje, ki ga vzbujata udobje in družabnost, v modni industriji in notranjem oblikovanju pa se kaže skozi uporabo naravnih materialov in pritajenih barvnih kombinacij.

Pritajenost se kaže tudi v odzivih protagonistov filma. Četudi kdaj ne gre vse po načrtih ali pač predvidevanjih, se nihče nikoli ne odzove burno, najsi gre za negativen odziv ljubimca na nadaljevanje razmerja ali pa na dejstvo, da je moški, s katerim se je Marianne ravno spoznala in po hitrem postopku ljubila v jarku ob pristanišču, v resnici poročen in razlaga, da res ljubi svojo ženo. S tem režiser dopušča možnost razumevanja drugačnih stališč drugih in jim daje legitimnost. Zakaj bi recimo morali biti vsi geji promiskuitetni, če najprej spoznamo takšnega, ki na lokalno ladjo hodi iskat zgolj spolno zadovoljitev, če pa v nekem trenutku spozna takšnega, ki verjame samo v resnično čustveno povezanost?

Režiser je torej ustvaril sodoben film, ki razume, da v svetu opevanja romantične ljubezni obstajajo tudi aplikacije za seks za eno noč, ženske, ki v svojih štiridesetih letih ne iščejo resne zveze, in družine, ki so razpadle zaradi maminih problemov z alkoholom. Enostavno ne obsoja, ponuja raznolikost pogledov in prevprašuje norme in vrednote, ki smo jih morda globoko ponotranjili samo zato, ker nam je tako od zunaj narekovala družba, ni pa nujno, da za njimi trdno stojimo, kaj šele, da vanje resnično verjamemo.

Pia Nikolič