Recenzija: Insan – Planet Tuga (Kapa Records, 2025)
Insan je kolektiv, ki se je formiral ob koncu leta 2014 in se po prvotnih improviziranih igranjih na vajah pretvoril in prefiltriral v bendovsko obliko podmladka jugoslovanskega novega vala. Njihov prvi albumski otrok v stilu punka in yugofuturizma je izšel leta 2019, naslovljen Insan & grupa Ljudi, pri hrvaški založbi više manje zauvijek, novi album pa se je za v posluh v celoti pojavil 1. oktobra, pod okriljem domače Kapa Records.
V zasedbi delujejo Benjamin Krnetić kot glavni vokalist, Matija Kuzman na bobnih in električnih tolkalih, Voranc Boh na basu, Ana Jerina, ki je na zbiru klaviatur in vokalu nadomestila Laro Mario Vouk, in Miha Zajklar, ki bend dopolnjuje pretežno s pozavno, sintom in vokali. Skupina na novem albumu še vedno združuje uporniški anti-establišmentski odnos punka z novimi zvoki elektronske glasbe, a je kljub nekaterim razpaljotkam vseeno manj hardcorovska, kar je nemara posledica menjave člana bolj težkokategornih zvočnih usmeritev Simona Intiharja za bobni.
Planet tuga je dolgo pričakovana plošča. Zasedba nas je dražila in album napovedovala že tri leta nazaj s singloma Merkur Retrograd in Kino, preko katerih smo lahko okusili, v katero smer bo šla nova plošča. Prvi je nakazoval melanholično art-pop umirjenost, drugi plesno radoživost, najbolj nedaven singel Šutka, katerega naslov se lahko interpretira tudi kot različica pogo plesa, pa kaže tehno punk elemente. Sicer pa album premore tudi precej baladic in sentiša, kot sta Geografija Tuge in Kiše u maju, predvsem pa dobrih, premišljenih in počasneje razvijajočih se komadov z več strukturne drznosti, tematske razdrobljenosti in detajlne zvočne igrivosti sintov, efektov, pozavninih trikov in drugega.
Planet tuga nas gotovo odnese v neko nostalgijo, tako po zvoku, balkanskem multilingvizmu, celo po kakem besedilu. Težko se je upreti asociaciji na pesem Oči boje meda zasedbe EKV v delu refrena oi!, oi! komada Šutka. Ampak, Insan niso kitarski bend, kljub temu da so punk. So sint-pop, a daleč bolj iznajdljivi kot Svemirko in še kopica bendov, ki se naslanja na 80ta. Včasih so z inštrumenti nalašč nekoliko out of tune, kot pokvarjena stara plošča, a hkrati uporabljajo sodobni autotune. Vsekakor pa so v novi, še privlačnejši fazi ustvarjanja v svoji edinstveni multižanrskosti, časovni fuziji in besedilih, ki so sinergija svetobolja, strasti in žuranja, pa tudi zavedanja zgodovine in sedanjih vojn. A življenje na planetu bede in žalosti, če je le možno z nekoliko zabave, mora iti dalje. Tudi če Lublana gori!
Brigita Gračner
