Ustvarjanje biografije je vedno zahteven izziv, neglede na to, v katerem mediju se je avtor loti. Celotnih več desetletij ustvarjanja določenega – v tem primeru – glasbenika pa je še težje kot v knjigo zajeti na film. Od 45 albumov glasbe bo kateri gotovo izpuščen, nekdo bo pozabljen, stari spomini pa so se do danes morda že prefiltrirali v zgolj pozitivne. Kljub vsem tem oviram je režiserju Maksimoviću, ki ga bolj poznamo po igranih filmih, med drugim po prvem slovenskem božičnem filmu Kapa (2022), uspelo v Praslovanu strniti več plasti raznolikega glasbenega udejstvovanja Zorana Predina, ki je v času svoje kariere žanrsko prehajal od novega vala s simbolističnimi pankersko navdahnjenimi kritični besedili, prek gipsy swinga do melanholičnih ljubezenskih balad v stilu Arsena Dedića, s katerim sta bila dobra prijatelja.
»On je praslovane plavati učil’ sem mu jaz ukradel iz pesmi Praslovan, pa mi ni nikoli nič rekel. Jaz bi zagotovo kaj rekel, on pa ne, ker je fin človek,« v filmu o Zoranu Predinu pravi Magnifico. Nekateri drugi intervjuvanci so manj faktični in bolj filozofirajo o tem, ali je bil Predin ob rojstvu zamenjan, ali bi mu posodili 100 mark, ter tudi o tem, zakaj je določenim ob udarcu sodnika na košarkarski tekmi ta dogodek postal pomembnejši od celotne njegove kariere. Skoraj vsi pa svoje spomine pospremijo s kančkom humorja.
Maksimović se je na pot ustvarjanja dokumentarca odpravil zaradi lastnih afinitet do Predinove glasbe, ki pa jih glede na videno deli s številnimi javnimi in manj znanimi osebnostmi po celotnem Balkanu. Zaradi dolgoletnega ustvarjanja se je nazadnje znašel s preveč materiala in je moral iz končne montaže marsikaj zavreči. Vseeno film zdaj traja skoraj dve uri, ki pa ne trajata predolgo. Začeti je bilo pač treba na začetku, leta 1979, ko so v Mariboru formirali zasedbo Lačni Franz. Predinovi glasbeni poti nato sledi kronološko.
Nabitost z informacijami vseeno pusti premalo prostora glasbi. Tisti, ki jo že dobro poznajo, bodo iz nekajsekundnih izsekov zlahka prepoznali hite, o katerih govorijo, ostali pa jih bodo morda zaradi njihove kratkosti skorajda zgrešili. V zameno za nekaj več glasbe bi lahko žrtvovali kakšen del povezovalnih igranih prizorov turističnega vodenja po »poti Zorana Predina«, ki v resnici ne obstaja, a je bila za snemanje filma vzpostavljena skozi Maribor. Skupina turistov večkrat izpade nerodno, njihovi odzivi so stereotipizirani in na nekaj mestih pretirani, zato izpadejo plehko in spodbujajo nacionalne predsodke. Vendar se tudi v teh delčkih najde kakšen odlomek, ki je smešen tudi bolj korektnemu občinstvu.
Zaradi blokade slovenskih filmov v kinematografih je Praslovan verjetno doživel manj projekcij, kot bi jih sicer, lahko pa ga še vedno ujamete na Hrvaškem, kjer je svojo pot komaj dobro začel.
Pia Nikolič
