Recenzija: Čao Portorož – Design

Design je četrti album ene najbolj vročih domačih alternativnih zasedb, ki ustvarja na presečišču indie punka, sintpopa in post punka. Skupina je nastala približno 15 let nazaj in prvotno ustvarjala kot četverec, trenutno pa deluje kot trio, v katerem ustvarjajo Gregor Andolšek na kitari, Jan Kmet na bobnih ter Ivian Kan Mujezinović kot basist, klaviaturist in glavni vokalist, čeprav svoj glas prispevata tudi druga dva člana, basist in kitarist pa tudi kdaj zamenjata vlogi. Bend je bil prvič bolj opazno izpostavljen leta 2012 kot del karavane Klubskega maratona Radia Študent, ko so bile njegove kitare bolj distorzirane in glasne, celotna zvočna slika pa manj prečiščena. Regionalno prepoznavnost je dosegel s prejšnjim albumom POP leta 2020, ko je pričel vključevati več elektronskih motivov ter se začel nagibati v bolj popoiden zvok. 

Z novim dolgometražcem se vračajo podobno žanrsko usmerjeni ter še vedno besedilno preprosti in naivni, a našpičeni. Prav tako jim še vedno ni mar, da bi tekste pisali zgolj v enem jeziku, temveč kombinirajo srbohrvaščino, slovenščino in angleščino. Po pogostosti ravno v tem zaporedju. Na album je bend umestil šest skladb, ki med seboj tvorijo lepo rdečo nit. V album nas uvede TU TU TU TU TU TU TU, neposredna indie punk poskočnica z minimalnim besedilom, ki še najbolj spominja na začetke zasedbe. 

Manj glasna, a podobno plesna je pesem Uho, ki bi po hitrosti in zvočnem karakterju lahko imela dvojnika v hitu Ljubavna z albumskega predhodnika. Besedilno hecno in ironično zastavljen je komad Slovenec, ki svoj smisel dobi kot prvi z videom pospremljeni singel s plošče. V njem lahko zaznamo navezave na vse od recimo popularizacije kolesarstva, Dončića, gora, lipicancev pa vse do Ljubljane, z navezavo na šerifsko vodenje prestolnice. 

Boys & Boys je hit, ki strukturno najbolj izstopa po ritmu, nenavadnih sintisajzerjih in popačenih oziroma naefektiranih vokalih. Se pa komadi kljub energičnosti zdijo za par odtenkov manj vedri, če ne že kar temačni. Med najbolj turobne spada spevnica Zorane in ravno zaključna skladba Vojska, ki poraja vprašanje, v katero smer bo zasedbo zapeljalo v prihodnje. 

Nova albumska poslastica Čao Portorož je dovolj zapeljiva, da se težko izognemo ponovnemu poslušanju. Pretežno plesno dinamični ritmi, preprosti psihedelični kitarski vložki, neposreden bas, raznoliki sintovski okraski ter ubrisan vokal oblikujejo skladbe v spevne viže, ki zvenijo v stilu alter rocka devetdesetih, sintpopa ter hkrati vsebujejo jugoslovanski temperament. Verjetno se ravno zaradi omenjene kombinacije tako prilegajo ušesom regionalnega poslušalstva, vpetega med nove zvočne stile in nostalgijo. Težko bi rekli, da bo Design dosegel še močnejši preskok v popularnosti kot POP, gotovo pa je dovolj močan naslednik, ki že prepričanih nikakor ne razočara.

BRIGITA GRAČNER

Back to top button