Recenzija: Bregove dere – Zev (samozaložba, 2025)
Kolektiv Bregove dere je sestavljen iz muzičistov vseh vetrov Zahodne Slovenije in premnogih glasbenih ozadij, ki segajo od rockovskih izhodišč, jazzovske ubranosti in svobodnjaške proste improvizacije ter članstva v težkokategornikih MeduzaleM, rockerjih Kavasutra in kolektivu Kombo Zlatka Kaučiča, če omenimo vsaj nekaj bendov, v katerih so se ali se še kalijo člani obravnavane zasedbe. V njej godejo Matjaž Karlovčec na klasični kitari, vokalu in tolkalih, Robi Erzetič na bobnih, Timi Vremec na električnem basu, Matej Kržišnik na električni kitari in Jure Planinšek na violini. Na koncu prejšnje dekade, leta 2019, je ustanovitelj in idejni vodja Karlovčec zabeležil zametke zasedbe s solo EP-jem Tok misli ogledalo, po postopnem kapljanju članov in dodajanju novih inštrumentov pa se je zvok razbohotil v aranžmaje, ki smo jim priča na novem prvokrvnem prvencu Zev.
Na albumu lahko poslušamo pet skladb, ki so spoj že zgoraj omenjenih žanrskih referenc članov, čeprav je v dolgih in postopno razvijajočih se komadih, če bi jih res secirali v detajle, zaznati tudi obilo drugih zvrsti, kot sta denimo post- in matematični rock. Kar pa poslušanje najbolj zmede, je dejstvo, da na splošno vse skupaj zveni kot izmenično pretakanje etno glasbe in akustičnega metala. Za etno elemente, ki se nakažejo že po prvih taktih začetne pesmi 9/8 rezila strahu in zaradi katerih bi lahko bili gostje marsikaterega festivala t. i. world music glasbe, sta vsekakor zaslužni akustična kitara in violina. Za metalske, ki se v komadu Rogovile kažejo celo z blast beatom in spričo katerih bi v popoldanskih urah lahko zabavali udeležence Tolminatorja, pa preostali inštrumentarij, še posebej električna kitara. V tem pogledu so si nadeli pravšnje ime, saj v soničnem smislu porajajo res raznovrstne asociacije. V tej luči lahko vzbudijo nezaželen občutek glasbene mineštre, po drugi okus svojevrstne in raznolike zvočne specialitete, ki ji ni primerjave. Morda, če bi odvzeli vokal, bi se na momente zazdeli podobni prekmurski ŠKM bandi.
Vse skupaj barvajo vokalne linije, ki izražajo nekako ljudsko pomenljiva besedila. Barva glasu je nežna in pomirjujoča ter pretežno nevpadljiva. Deluje bolj kot dodaten enakovreden inštrument v že tako ali tako zapolnjeni zvočni sliki. Če se mu želi dati prav posebno izstopajoče mesto, se pojavi v večglasni obliki ali pa skupaj z gostujočimi vokalisti. Na Jasnini brezpotja se Karlovčcu pridruži Bojana Pejanović, pevka skupine Moving as a Giant, s katero so se Bregove dere spoznali v sklopu turneje Klubskega maratona Radia Študent 2023, kot krik pa se na Gozd črepinj in Fantazme pojavi Luka Bevk, solo noise ustvarjalec in član benda Human Host Body.
V splošnem se na albumu sprehajamo med mirnejšimi kontemplacijami in bolj pobesnjenimi deli. Vendar so neglede na to, ali gre za bolj spokojne dele ali glasnejše izbruhe, inštrumenti na albumu v lepem balansu. Gre za pestro in kompleksno potovanje, ki pa vseeno vseskozi daje toplino v milozvočnih melodijah.
Brigita Gračner
