V boj za oskarja se je prejšnjo nedeljo podal tudi muzikal klasičnega sloga, ki si je slavo zgradil na podlagi izvirnika, ki mu je posvečen. Žlehtnoba (Wicked) je namreč predzgodba leta 1939 posnetega Čarovnika iz Oza, s katerim si je pot v slavo skovala tedaj komaj sedemnajstletna Judy Garland, ki je v družbi novih prijateljev brez srca, možganov in poguma ter v bleščečih rdečih čeveljcih odskakljala po rumeni opečnati cesti.
Tokrat sta v glavnih vlogah pristali odrasli ženski z že uveljavljenim statusom na glasbeni sceni. Britanska pevka Cynthia Erivo, ki jo poznamo tudi z Broadwaya in Američanka Ariana Grande, ki slovi po glasovnem razponu, ki sega čez štiri oktave. Čeprav sta po svojih letih prestari za vlogi srednješolk (celo starejši od pregovorno prestare igralske zasedbe Beverly Hills 90210), sta s čudeži moderne tehnike ter dobre osvetlitve to vseeno postali. Nista pa se mogli izogniti temu, da celo v magični deželi Oz na šoli vladajo enaka hierarhična pravila kot v kateremkoli drugem stereotipnem ameriškem srednješolskem filmu. Na eni strani imamo lepo in popularno – seveda blond – Galindo (kasneje bolje znano kot »dobro čarovnico Glindo«), ki je v resnici prava psica in na drugi strani večno zasmehovano, pametno in sposobno Elphabo, ki kasneje postane zlobna čarovnica Zahoda. Nekje vmes pa se smukajo lepi princ na belem konju, ki rad krši pravila, povprečnež, ki se slini za lepotico, ki ga v resnici ovija okoli prsta, in za dobro vago še dekle na vozičku, ki se vsem smili, čeprav se jim ne bi rabila.
Čeprav je film muzikal, razen zaključne pesmi nima veliko glasbeno zapomnljivih trenutkov, razen tega, da je zaradi njih film precej daljši. Vse pesmi so napisane in izvedene v istem slogu, zato med seboj težko razločljive in nič kaj drugačne od klasičnih medlih pop pesmi z veliko zateglimi vokali.
Večina filma torej temelji na sentimentalnosti stare, uspešne pravljične zgodbe in razkošnosti posnetkov, scenografije in kostumografije. Zato ni nič čudnega, da so od petih nominacij ustvarjalci filma domov odnesli le dve nagradi akademije oskarjev. Eno za najboljšo scenografijo (Lee Sandeles in Nathan Crowley) in drugo za najboljšo kostumografijo. Vsaj pri tem je film presegel nov zgodovinski mejnik, saj je Paul Tazewell postal prvi temnopolti moški, ki je prejel oskarja v tej kategoriji.
Ob koncu filma so ustvarjalci že napovedali nadaljevanje, čeprav je bila tudi broadwayska predstava, po kateri je bil zasnovan, narejena v enem delu. Kako točno se bo ta kičasta agonija nadaljevala, torej ni povsem jasno. Če bodo z njo odlašali, pa ostaja na mestu vprašanje, ali bodo vztrajali z istima igralkama, ki že danes štejeta 31 in 38 let in s svojim videzom povsem odraslih žensk verjetno v neprijeten položaj in v nenehno preizpraševanje lastnega telesa postavljata dejanske najstnice. Po drugi strani bi se lahko prav od takšnih filmov marsikaj naučila prav domača filmska industrija, ki prepogosto pozablja, da je včasih za visoko gledanost povsem dovolj dober izgled, če že manjka vsebina.
Pia Nikolič
