Recenzija: 41. mednarodni festival Druga godba, več lokacij po Ljubljani
Druga godba je eden od najpomembnejših festivalov Srednje Evrope, ki je konceptualno zastavljen zelo originalno in predstavlja manj znane glasbene izvajalce s celega sveta. Ker je globalno naravnan, predstavlja svetovne godbe, ki so lahko obarvane tradicionalno ali pa, še pogosteje, tradicionalno glasbo kombinirajo z bolj sodobnimi zvoki, vse od rocka, popa, jazza, elektronike do drugih žanrov. A najpomembneje pri obisku Druge godbe je, da se ji zaupamo in se ji prepustimo, saj lahko vsak glasbeni navdušenec med programskimi izbranci najde svoj dragoceni biser oziroma več njih. Omenili bomo tiste, ki so pisko besedila najbolj navdušili.
Najbolj poznana zasedba letošnjega festivala, ki je pri nas že nastopila, je dansko-turški psihedelični rock band Altin Gün, vendar je bil njihov nastop nekako premieren, saj v skupini ni več pevke, ki je bila do sedaj v ospredju. Vokalno vlogo je v celoti prevzel član na sazuju in klaviaturah. Čeprav ne gre za nepoznano skupino, jo je potrebno omeniti, saj je šlo za enega najkvalitetnejših nastopov. Altin Gün razen igranja pred svojo svetlečo zaveso, ki se je razprostirala v ozadju odra Kina Šiška, ne deluje nikakor nastopaško, temveč zelo profesionalno in zbrano. Vokalist pa svojo vlogo kljub igranju na druge inštrumente opravlja neverjetno dobro, da smo nekdanjo članico redko pogrešili.
Drugi, nam najbolj »znan« kolektiv pa je sodelovanje med poljskim ženskim triom Sutari, ki so prav tako povratnice v Sloveniji, ter Ano Kravanja in Samom Kutinom iz zasedbe Širom. Druga godba jim je namreč omogočila kratko rezidenčno sodelovanje, s tem pa je nastal nov projekt, ki je s svojo kombinacijo strunskih glasbil, tolkal in milozvočnim večglasjem več kot navdušil.
Nepozaben vtis sta pustila dva žensko-moška dueta, španski dvojec Los Sara Fontán in maroško-tunizijski Aïta Mon Amour. Po eni strani sta si podobna po mešanju žanrov ter vpadanju elektronike v muziko. A prvi zaradi uporabe violine in bobnarske baterije deluje kot mešanica klasike in rocka, vse skupaj pa vežejo elektrificirani momenti. Drugi duo med seboj meša tradicionalno maroško petje in poezijo ter arabsko zvenečo elektroniko. Oba nastopa sta bila prežeta z močno izvajalsko prezenco, polna krasnih melodij, a tudi eksperimentalno zastavljenih suspenzov.
Kar se tiče večjih kolektivov, ki so pri nas nastopili premierno, pa je močnejši vtis pustila indijsko-poljska naveza Saagara, karnatski dronovski ritual s sodobnim prizvokom, ter blues-rock kvartet Sahra Halgan, ki nosi ime po glavni pevki zasedbe in somalijski aktivistki. Sahra je s svojim nasmehom in sproščenim glasom ter obdana z odličnimi inštrumentalisti, kljub utrujenosti obiskovalcev uspela prebuditi naše plesne noge za zaključek festivala, ki nas nikoli ne razočara.
Brigita Gračner
