Razbijamo tabuje: »To ni učenje napadalnosti, to je povezanost med človekom in psom.« – Neli, trenerka psov

Ko je Neli pripeljala domov svojo psičko Inali, še ne tri mesece staro nemško ovčarko iz delovne linije, je vedela, zakaj jo ima. Že od začetka je bil njen cilj jasen: trenirati IGP, pasji šport, ki je pri nas še vedno precej neznan in pogosto napačno razumljen. IGP, kratica za Internationale Gebrauchshunde Pruefung, je mednarodni program preizkušanja delovnih psov. Gre za »kraljevski« kinološki šport, ki izpostavlja pasjo inteligenco, natančnost in delovno sposobnost. 

Njegovi začetki segajo v potrebe policije, saj je bil sprva razvit kot delovni preizkus za izbiro psov, ki bi bili najbolj primerni za službeno uporabo. Skozi desetletja se je program razvijal in prilagajal, danes pa velja za enega najzahtevnejših, a hkrati najbolj cenjenih pasjih športov v okviru FCI (Mednarodne kinološke zveze). IGP je sestavljen iz treh disciplin – sledenja, poslušnosti in obrambe. Že ob sami besedi »obramba« si marsikdo predstavlja agresivnega psa, ki grize in ogroža druge. A resničnost je popolnoma drugačna. Gre za izjemno strukturiran, zahteven in predvsem partnerski šport, ki od vodnika in psa zahteva veliko več kot le fizične sposobnosti. Zahteva povezanost, potrpežljivost, motivacijo in nešteto ur treningov.

Neli s svojo psičko trenira skoraj vsak dan. »Včasih en trening na dan, včasih tudi dva. Zjutraj delava sled, popoldne poslušnost. Obramba je malo bolj zapletena, ker zanjo potrebuješ markerja – to je tista oseba, ki psa s svojim vedenjem spodbuja k določenim reakcijam in nosi zaščitni rokav, v katerega pes ugrizne.« Pravi, da je največji izziv pri tem športu prav usklajevanje vseh treh disciplin. Vsaka zahteva svoj način dela in vse zahtevajo veliko ponovitev, doslednosti in dobrega vodenja psa. Pri sledenju mora pes vohati po tleh in slediti vonju poškodovanih rastlin, ki jih za seboj pusti človek, ko hodi po travi ali po zemlji. Najprej pes na vsakem koraku dobi briket, potem se hrano postopoma umika. Ko to usvoji, se nauči med sledenjem zaznati tudi predmete, ki imajo vonj po človeku, ki je sled položil – na primer pravokoten kos filca, lesa ali gume. »Pomembno je, da jih zna nakazati, ponavadi tako, da se uleže in ga gleda,« razlaga Neli.

Drugi del IGP je poslušnost. Pri tem pes izvaja vaje, kot so prosta vodljivost, sedenje med gibanjem (na primer ustavitev med tekom), zaustavitev in umiritev v gibanju z odpoklicem, učenje ukaza: »Stoj!«, prosto prinašanje prinosila, preskok čez en meter visoko skakalnico, plezanje čez plezalno steno, naprej z uleganjem. »Vse mora biti hitro, natančno in narejeno z veseljem. Če pes ni motiviran, ne bo delal tako, kot si želiš. Zato je pomembno, da gradiva odnos. V bistvu je poslušnost tisto, kjer vidiš, koliko sta povezana,« pove Neli.

Največ predsodkov pa je pri tretji disciplini – obrambi, a jih Neli odločno zavrača: »Pes ne grize, ker bi bil nevaren in bi v vsakodnevnem življenju ogrožal druge ljudi, ampak je cel fokus na rokavu, ki ga ima marker. Pes markerja ne bi ugriznil, če ta rokav vrže na tla. Rokav pa psu predstavlja igračo.« Gre za disciplino, pri kateri se pokaže notranja trdnost psa. »Marker s svojim vedenjem ogroža psa in ko ta začne lajati, marker odskoči in se umakne, ter se pretvarja, da se je psa ustrašil. Tako je to nekakšen psihološki boj med markerjem in psom, ker mora biti pes dovolj notranje trden, da markerja oziroma potencialnega napadalca onemogoči. Vse je zelo nadzorovano.« Pes se uči, da mora markerja tudi poiskati, potem pa so tu še ostale vaje: čuvanje in oblajanje, preprečitev pobega, napad na psa med čuvanjem, zaporedno spremstvo, napad na psa med zaporednim spremstvom. »To ni resnična nevarnost. Inali laja, a ni nevarna. Če bi me kdo na ulici hotel napasti, ne vem, ali bi me branila. Verjetno bi lajala, ampak bi se bolj umaknila,« v smehu pove Neli.

Za IGP niso primerni vsi psi. Najpogosteje so to belgijski in nemški ovčarji iz delovnih linij, včasih tudi dobermani ali rotvajlerji in druge za IGP manj značilne pasme. Pes mora imeti plenski in obrambni nagon, željo po igri, po sodelovanju, po tem, da na grožnjo reagira z lajanjem. Mora »imeti glavo«. In prav tako mora imeti motiviranega lastnika. »To ni šport za nekoga, ki ima službo od osmih do štirih in je po njej utrujen. Treningi vzamejo ogromno časa. Meni ni težko iti na trening v Idrijo ali v Zagreb. Vožnje, trenerji, markerji, oprema, vse to nekaj stane.«

Za zdaj je Neli z Inali opravila prvi izpit IGP1. Tekmovanj se še nista resno udeležili tudi zato, ker si želi psa ohraniti motiviranega. Na tekmovanjih psa ne smeš popraviti, če naredi napako. »Na treningu ga lahko opozoriš, ga usmeriš, popraviš. Na tekmi ne. In potem pes hitro loči med treningom in tekmo – in ve, da na tekmi lahko dela napake, ker ne bo posledic.« Zato se Neli raje posveča učenju in izpopolnjevanju vaj, ne pa lovljenju medalj. »Zame je to način življenja, ne tekmovanje.«

Neli je trenirala v različnih klubih, z različnimi markerji, sedaj pa razmišlja celo o tem, da bi v prihodnosti pridobila licenco markerke. »Večinoma so markerji moški, ker je fizično naporno. Ko te pes ugrizne v rokav, moraš znati pravilno reagirati, amortizirati skok, se obrniti in tudi teči s psom na rokavu. Moraš imeti takšno energijo, da te pes zazna kot grožnjo. Sicer mi to še ne gre, ampak me mika, delam na tem in se učim. Trenutno se učim z enim od markerjev, ga opazujem, on pa mi tudi pogosto pripelje svoje pse in se lahko na njegovih nemških ovčarjih učim markirati, medtem ko mi on daje navodila, kaj naj naredim in kako lahko kaj boljše izvedem.« Tega si želi tudi zato, ker razmišlja o odprtju lastne pasje šole, in ker je markerjev malo, bi ji znanje te vloge omogočilo, da lahko sama izvede treninge obrambe in ne rabi iskati drugih. Torej, korak za korakom – najprej ostali izpiti, potem pa lastna pasja šola, kjer bo Neli lahko pomagala drugim prehoditi pot, po kateri hodi. 

Petra Znoj