Razbijamo tabuje: »Prostovoljstvo je največ, kar lahko daš – in največ, kar lahko prejmeš.« – Katja Simončič

Ko se Katja Simončič s partnerjem iz Turčije dobi v knjižnici v Ljubljani, morda na prvi pogled ne deluje, kot da dela kaj posebnega. Kdo bi lahko celo rekel, da je to le učna ura slovenščine ali pogovor o domačih nalogah. V resnici pa je v tem odnosu skrito nekaj veliko večjega: razumevanje, potrpežljivost, človečnost in zaupanje, ki raste počasi, z vsakim srečanjem. Katja je prostovoljka Slovenske filantropije in mentorica mladim migrantom. Njena zgodba ni zgodba nekoga, ki je želel reševati svet. Je zgodba nekoga, ki verjame v moč pogovora in v to, da lahko vsak – čisto vsak – naredi nekaj dobrega.

Prostovoljstvo v Katjino življenje ni vstopilo naenkrat. Korenine njenega delovanja segajo v čas otroštva, ko so njeni starši v devetdesetih letih odprli vrata begunskim študentom iz nekdanje Jugoslavije. Spominja se dekleta iz Zadra, ki je eno leto živelo pri njih in z njo hodilo v šolo. Kot otrok se tega še ni zavedala, kot odrasla pa je spoznala, kako veliko srečo je imela in da ima dolžnost, da to srečo deli. Ko ji je pri enajstih letih umrla mama, je najstništvo postalo še težje. Bila je izgubljena, sama, nerazumljena in prav to obdobje jo je spodbudilo k temu, da želi danes pomagati mladim, ki so se znašli v podobnem čustvenem kaosu. Ko je med študijem eno leto živela na Kitajskem, je na lastni koži občutila, kaj pomeni biti tujec. Ne glede na to, koliko jezika se naučiš, kolikokrat se nasmehneš ali potrudiš – izstopaš. In to izkušnjo nosi s sabo še danes, ko kot mentorica dela z mladimi, ki so se znašli v novem, neznanem svetu.

Pravi, da je čisto naključno med korono na Facebooku zasledila objavo Slovenske filantropije, da iščejo mentorje za mlade migrante. Zdelo se ji je, kot da je ta poziv napisan prav zanjo. Kombinacija dela z  mladostniki in migranti ji je bila pisana na kožo. Prijavila se je in začela z usposabljanji. Danes prostovoljstvu namenja več večerov na teden. A ne razmišlja o tem, koliko časa ji to vzame. »Vsakič, ko se z mentorirancem dobiva, grem domov z več energije, kot sem je imela prej. Včasih me prav ta pogovor poživi.«

Katja je mnenja, da imajo ljudje do prostovoljstva pogosto predsodke. Ne zato, ker ne bi želeli pomagati, ampak ker jih je strah – da niso dovolj pametni, dovolj izobraženi, da nimajo česa ponuditi. A resnica je, da največ, kar lahko človeku daš, ni znanje, ampak čas, pozornost in prisotnost. »Ljudje mislijo, da morajo znati nekaj posebnega. Da če ne znaš matematike, ne znaš jezika, ne moreš nič pomagati. Ampak že to, da si tam in poslušaš nekoga, naredi veliko. Včasih je to največ, kar lahko nekomu daš.«

Slovenska filantropija prostovoljcem nudi podporo in prostor za rast. V mentorstvo nikoli ne vstopa prisiljeno. Vsak prostovoljec lahko pove, s kakšno osebo bi rad delal. Ponavadi najraje z otroki, s starejšimi, z najstniki, z ženskami, z družinami. Katja je takoj vedela: najstniki so njena skupina. In res je – z migrantom iz Turčije, ki je moral opravljati popravni izpit iz slovenščine v srednji šoli, sta vzpostavila globok odnos. Največja težava ni bila v slovnici, temveč v književnosti. Kaj bo mlademu Kurdu povedal Ivan Cankar? Kako naj razume Prežihovega Voranca? A z vztrajnostjo, pogovori in vajo mu je uspelo. Izdelal je popravne izpite, naslednje leto naredil razred brez njih in zdaj si postavlja višje cilje. Katja ga spremlja kot opora, kot sogovornica, kot nekdo, ki mu reče: »Verjamem vate.« Ni pa vse samo učenje. Včasih pride na srečanje utrujen, potrt, zmeden. In takrat se ne učita. Takrat se samo pogovarjata. Tudi to je prostovoljstvo. Biti tam. Biti človek.

Malo v hecu sem Katjo povprašala, kaj meni o tem, da nobeno dejanje ni popolnoma nesebično. »Tudi če se kot prostovoljec vprašaš, kaj boš imel od tega, in to ni nesebično dejanje, je OK. Če se boš ob tem dobro počutil, če boš z nekom vzpostavil vez, če ti bo hvaležen pogled dal občutek smisla – zakaj bi bilo to slabo? Vsi dajemo iz različnih vzgibov.« Čeprav gre pri prostovoljstvu na videz za pomoč drugim, vedno prinese nekaj tudi tistemu, ki daje. In v tem ni nič napačnega. »Jaz sem mogoče šla v to tudi zato, ker sem si želela, da bi s kom spletla prijateljstvo. Mogoče je bil to moj sebičen razlog. Ampak danes vem, da sem v tem odnosu dala ogromno – in še več prejela.«

Zdi se ji, da v Sloveniji še vedno premalo govorimo o prostovoljstvu. Po eni strani se na področju solidarnosti odvijajo tako zbiralne akcije kot tudi druga pomoč pri naravnih nesrečah, donacije. A ko gre za čas, se pogosto ustavi. Še posebej med mladimi. Morda zato, ker v šolah o tem ne govorimo. Morda zato, ker ni sistemske podpore. »V osnovnih in srednjih šolah bi morali imeti nekoga, ki bi to predstavil. Koordiniral. Povabil. Mnogi mladi bi se prostovoljstva lotili, če bi sploh vedeli, da obstaja. Če bi jim kdo pokazal, kako.«

Prostovoljstvo ne pomeni, da moraš koga peljati domov ali mu nuditi vse, kar imaš. Dobivaš se v javnih prostorih, knjižnicah, skupnostnih centrih. Ohranjaš distanco, če ti je to pomembno. Lahko samo poslušaš. Lahko se samo pogovarjaš. Lahko ne znaš ničesar razložiti, pa si vseeno nekomu pomoč, ki jo v tistem trenutku potrebuje. In ne rabiš biti svetnik. Lahko si samo človek.

»Želim si, da bi več ljudi preizkusilo prostovoljstvo. Ne zato, ker bi s tem reševali svet. Ampak zato, ker bi morda prvič videli, kako močni so lahko. In kako močno je lahko tisto, kar se zdi majhno – en pogovor, en nasmeh, ena ura v dnevu. To niso mala dejanja. To so dejanja, ki spreminjajo svet,« zaključi Katja. 

Petra Znoj