Razbijamo tabuje: Popolna predaja čutom: meditacija v tišini in v čisti temi

Sedela je v tretji vrsti na levi. Skoraj ura meditacije je za njo, desna noga je otrpla, um poln upora in telo na robu bega. V popolni tišini meditacijske dvorane je Eva v sebi kričala, da je dovolj. Da hoče domov. Da to ni zanjo. A ni odšla. Počakala je, zadihala, poslušala svoje telo, dovolila, da se bolečina razblini. In se prvič v življenju resnično usedla – v trenutek. V desetdnevno Vipassano. V tišino. Sama s sabo. S svojo bolečino. In z ljubeznijo.

Meditacija, nekoč nekaj, kar bi posmehljivo odrinila kot newagersko muho enodnevnico, je postala njen notranji kompas. Ne kot način bega, ampak kot povabilo k prisotnosti. Tja ni šla po odgovore, a jih je kljub temu dobila. Več kot si jih je sploh lahko zamislila. Ne v obliki razsvetljenja, temveč kot razplastitev – plasti misli, sodb, strahov, napetosti in pričakovanj, ki se vsakodnevno ovijajo okrog sodobnega človeka. Eva je sedela, dihala in opazovala. Telesne občutke. Misli. Spomine. Frustracije. Vse, kar je prišlo na površje. In ničesar ni potiskala stran. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto – z zavedanjem, da je vse minljivo. 

Vipassana, tehnika, ki jo je prakticirala, je stara indijska metoda samoočiščevanja s pomočjo samoopazovanja. Kot opiše Eva, je to zavedanje diha, telesa, občutkov. Deset ur meditacije na dan. Brez govorjenja. Brez očesnega stika. Brez pisanja, telefonov, knjig. Samo ti. In ti. In ti. Vipassana ni dopust za dušo, ni oddih za telo. Je intenzivno potovanje navznoter. Urnik, ki se začne ob četrti uri zjutraj, je natančen kot švicarska ura. V tem prostoru ni prostora za motnje. Le za dih. Telesne občutke. Misli. In tisto, kar se skriva pod plastmi vsakdanjih nalog in skrbi – pristna ti.

Že četrti dan se ji je telo upiralo. Zaznala je jezo in žalost. In razumevanje – kako ujetosti ne občutimo šele, ko nas zaprejo, temveč že ob omejitvah, ki si jih sami nezavedno naložimo. V omejenem gibanju po zagrajenem parkirišču je začutila sočutje do živali v kletkah. Spoznala je, da je svoboda vrednota, ki jo pogosto zamenjamo za udobje. A Vipassana ji je dala več kot le pogled vase. Dala ji je prakso, s katero zdaj v vsakdanjih trenutkih lovi prisotnost. V okusu hrane, v zvoku ptic, v kratki pavzi med dvema mislima. V tem, da ne reagira, temveč prisluhne. Da ne pogojuje sreče z okoliščinami, temveč z notranjo držo.

Eva priznava, da je hotela obupati že drugi dan. Potem znova šesti in osmi dan. A ostala je. In prav v tem vztrajanju je začela doživljati premike. Ko je um želel uiti, je šla globlje. Ko jo je telo bolelo, je ostala. Ko je misel bežala v preteklost ali prihodnost, se je znova in znova vračala v sedanjost. Ne z bojem. Z nežno disciplino. S potrpežljivostjo. In tako, iz minute v minuto, iz ure v uro, se je spremenil način, kako diha, kako gleda na svet, kako zaznava sebe. Spoznala je, da ni misli. Da ni trpljenja. Da vse pride – in mine. In ko se je tišina zares razlila vanjo, opisuje Eva, je slišala ptice, veter, korake, sebe. Prvič ni več hotela stran od tega, kar je bilo. Bila je le tam. In v zdaj.

A če je bila Vipassana globoko srečanje s tišino, je bil njen naslednji korak še drznejši – štiridnevni »dark retreat« [t. j. temni odmik, angleško, op. a.]. Štiri noči v popolni temi. Samo ti in tema. Brez svetlobe, brez orientacije. Brez razlike med odprtimi in zaprtimi očmi. V popolni odsotnosti zunanjih dražljajev. In tam, kjer večina ne zdrži niti nekaj ur, jih je Eva prebila skoraj devetdeset. Vsaka minuta je trajala celo večnost. V temi, kjer so se dvigali najbolj primitivni strahovi – entitete, neznano, izguba kontrole, napad – je sobivala s svojim notranjim otrokom, svojimi sencami in nenazadnje tudi s pogovorom s svojo pokojno psičko. Ni bila sama, četudi ni bilo nikogar z njo. V temi ni bilo ur, ni bilo časa. Le tišina, misli, glasovi in glasba iz podzavesti. Prva dva dneva sta minila v neskončnem ciklu tesnobe in prebujanja, tretji dan je postajal fizično bolj naporen, četrti pa ji je prinesel spoznanje, da zmore, da vse mine, da strahovi niso večni in da je svetloba znotraj nje. Hrana, ki so ji jo enkrat dnevno dostavili, je postala skoraj sveta. Prvič je v popolnosti okušala vsak grižljaj, se orientirala po vonju, otipu in intuiciji. Tuširanje v temi je bil velik projekt. Odstranjevanje vsega, kar jemljemo za samoumevno, pa njena lekcija.

Po vrnitvi na svetlobo so bile oči ranljive, čutila preobčutljiva. Ko je končno odprla vrata in stopila na svetlobo, jo je »svet zadel kot cunami,« opisuje Eva doživeto. Oči niso prenesle svetlobe. Zvoki so bili preglasni. Barve premočne. A nekaj se je v njej premaknilo, bolečina je zmehčala ego, tišina je poglobila stik z intuicijo, tema pa jo je spomnila, da svetloba ni zunaj, ampak znotraj. In čeprav pravi, da je bilo naporno, se že veseli nove izkušnje, ki bo morda še daljša. 

Eva ni guru, ni učiteljica, ni svetnica. Je človek, ki si je dovolil in ki je šel tja, od koder bežimo. Vse, kar si je želela, je bilo biti, samo biti in se sprejeti. Ne kot super jaz, pravi Eva, ampak kot ranljiva, nepopolna, močna in mehka hkrati. Ko je bila v temi, so ljudje zunaj živeli naprej, ona pa je potovala v svetu brez luči, v svet notranje svetlobe. In tam – v najgloblji temi – je končno našla sebe.

Petra Znoj