Primerjajmo pokojninske sisteme
Pokojninski sistem je spet v središču medijske pozornosti. Obeta se nova reforma, ki je razdelila tudi akterje na levem polu politične arene. Obstoječi upokojenci so v znatnem delu že v revščini ali na njeni meji ter v strahu pred nadaljnjim zniževanjem pokojnin. Mnogi zaposleni pa se bojijo, da bodo vse težje prišli do primerne pokojnine.
Na spletni strani Zveze svobodnih sindikatov je na preprost način razložena struktura pokojninskega sistema. Tega po definiciji OECD sestavljajo prvi steber, kamor sodi javno upravljani pokojninski sistem z vnaprej določenimi izplačili in v čisti obliki sprotnega prispevnega kritja, pri katerem so prispevki vezani na plače; drugi steber, to je zasebno upravljani naložbeni steber, pri katerem se prispevki zagotavljajo na osnovi pogodbe o zaposlitvi – sistem je lahko obvezen ali prostovoljen; in tretji steber, to so razne oblike individualnih varčevalnih računov in rent, v okviru katerih posamezniki sami odločajo o vplačilih in večinoma sami prihranjena sredstva tudi razporejajo.
Ob upoštevanju demografskih napovedi o staranju evropskega prebivalstva se bodo izdatki za pokojnine povečevali. Do leta 2050 naj bi se odhodek za pokojnine v državah Evropske unije povečal za povprečno 10 odstotkov BDP. V zahodni in severni sosedi Italiji 15,9 odstotka in v Avstriji 13 odstotkov. Torej ne drži, da za pokojnine namenjamo zelo velik delež BDP in da je potrebno začeti varčevati. Drži pa, da demografski trend ni obetaven, kar pomeni, da bo pokojninska blagajna bolj obremenjena. To se jasno pokaže, če pogledamo koeficient starostne odvisnosti, ki nam pove, koliko otrok in starejših prebivalcev je odvisnih od 100 delovno sposobnih. Po podatkih OECD znaša ta za Slovenijo v letu 2024 34,7 odstotka, do leta 2050 pa se bo povečal na 65 odstotkov, kar predstavlja eno največjih povečanj med vsemi članicami Evropske unije. Za primerjavo, na sosednjem Hrvaškem napovedi kažejo povečanje le do 59,2 odstotka, med redkimi državami s še slabšim koeficientom je Italija s 74,4 odstotka.
Poglejmo avstrijski pokojninski sistem. Za ta sistem je značilno, da deluje na osnovi plačevanja prispevkov tako delavcev kot delodajalcev, od katerih je kasneje odvisna višina pokojnine. Prvi steber se v osnovi financira iz prispevkov aktivnih zavarovancev, primanjkljaj za izplačilo pokojnin pa se financira iz davkov. Pokojnine se izplačajo štirinajstkrat letno in se enkrat letno usklajujejo z indeksom cen življenjskih potrebščin. Čeprav minimalen znesek pokojnine v Avstriji ni določen, upokojenci z nizkimi pokojninami, ki so posledica nižjih dohodkov v času delovne dobe, prejemajo pokojninski izravnalni dodatek. Polna upokojitvena starost je 65 let za moške in vse javne uslužbence (vključno z ženskami) in 60 let za ženske. Polna upokojitvena starost za ženske se bo od leta 2024 postopno zviševala, dokler ne bo v letu 2033 dosegla 65 let.
Italijanski pokojninski sistem temelji na načelu univerzalnosti, ki zagotavlja pokojnine za vse državljane, ne glede na njihovo zaposlitev ali dohodek. Starostna meja za upokojitev se postopoma dviguje in je sedaj pri 67 letih. Pokojninski sistem vključuje več stebrov; prvi in najpomembnejši je državno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na obveznih prispevkih delavcev in delodajalcev. Poleg tega imajo državljani možnost vplačevanja v zasebne pokojninske sklade ter poklicne pokojninske sklade, ki so namenjeni določenim gospodarskim sektorjem, obstajajo pa tudi za javni sektor ali za poklice z višjim tveganjem.
Glavni očitek predlagateljev referenduma, ki nasprotujejo aktualni pokojninski reformi, je da v večini držav EU vplačujejo delodajalci v pokojninsko blagajno več kot delavci, v marsikateri bistveno več. Primerjajmo te države s Slovenijo:
– v Franciji vplačuje delavec 11,3 %, delodajalec 16,5 %
– na Islandiji delavec 4 %, delodajalec 17,85 %
– na Slovaškem delavec 4 %, delodajalec 18,75 %
– na Češkem delavec 6,5 %, delodajalec pa 21,5 %
V Sloveniji je bila prispevna stopnja do leta 1997 izenačena, od takrat pa delavci plačujejo skoraj dvakrat več: 15,5 odstotkov, medtem ko je prispevek delodajalcev zgolj 8,85 odstotkov.
Višina javnih sredstev, ki jih posamezne države namenjajo pokojninam, je seveda tudi politično vprašanje. Ob napovedanih povečanjih izdatkov bo treba dodatna sredstva nekako zagotoviti, oblast se bo morala odločiti, ali bo to storila prek povišanj prispevkov, davkov oziroma bo morala najti druge vire. Temu so toliko bolj podvrženi pokojninski sistemi, kjer velika večina prihodkov upokojencev še vedno prihaja le iz prvega javnega pokojninskega stebra. Temu je tako, ker v pokojninskih oblikah drugega in tretjega stebra varčujejo sloji z višjimi dohodki, finančno šibkejši sloji populacije pa v varčevalni pokojninski sistem niso vključeni. Kot bi rekel Jelko Kacin: naslednji tedni bodo odločilni.
Simon Smole
