Predstavniki združenj in zvez nasprotujejo delitvi psihoterapevtov na dva poklica

Predstavniki nekaterih psihoterapevtskih združenj in zveze pacientov nasprotujejo delitvi psihoterapevtov na dva poklica, saj menijo, da je psihoterapija en samostojen poklic na različnih področjih. Predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti namreč predvideva poklica kliničnega psihoterapevta in psihoterapevta.

Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialno varstvenih storitev Slovenije, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana in Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije so na današnji novinarski konferenci opozorili na slaba izhodišča v predlogu zakona.

Miran Možina z Univerze Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana je dejal, da predlog zakona ni dober. Po njegovih besedah se zatakne že pri definiciji psihoterapije, ki ni “niti strokovna niti pravno utemeljena”. “Psihoterapevti bi se nekako mogli deliti na tiste, ki bodo lahko obravnavali duševne motnje, in tiste, ki ne,” je ponazoril.

Dodal je, da bi bilo nemogoče nadzorovati delo kliničnih psihoterapevtov in terapevtov, kot ga predvideva zakon. “Depresija je ena najpogostejših motenj na svetu. Kdo bo tisti, ki bo kot inšpektor gledal pod prste navadnim psihoterapevtom, da ne bodo obravnavali depresij?” je orisal.

Opozoril je tudi, da po predlogu psihoterapevti ne bodo smeli delati v zdravstvu, saj tam zdravijo duševne motnje, po drugi strani pa v centrih za duševno zdravje trenutno izvajajo le svetovanje ljudem z duševnimi težavami. “Zdaj imamo obilico centrov za duševno zdravje, ki delajo točno to, kar naj bi se delalo zunaj zdravstva,” je povedal in dodal, da gre za dvoja merila ministrstva.

“Ta zakon odslikava, da imamo ortodoksno linijo psihiatrov in ortodoksne klinične psihologe, ki hočejo na vsak način preprečiti, da bi se vključil še en poklicni profil v zdravstvo,” je bil kritičen.

Generalni sekretar Zveze organizacij pacientov Slovenije Gregor Cuzak je dejal, da pozdravljajo, da je končno prišlo do pogovora o predlogu zakona o psihoterapiji. Ob tem pa je poudaril, da pacienti, ko jim je hudo, iščejo pomoč v katerikoli obliki in so hvaležni za pomoč psihiatrov, psihologov, psihoterapevtov.

Glavna težava pa je, da je treba na nujno obravnavo čakati štiri leta. “Mi vidimo psihoterapevte kot dodatno moč,” je dejal.

Tudi po besedah predsednice Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje Irene Kosovel so rešitve v predlogu zakona slabe, neoperativne in nesistemske. Predlog med drugim določa izobraževanje z usposabljanjem, ki ga izvajajo društva ali zasebni zavodi.

“Taka oblika izobraževanja ne nudi akademske stopnje izobrazbe, niti ne da javno veljavne listine, ampak je neka vrsta dokvalifikacije, kot smo jo imeli do sedaj,” je opozorila. Dodala je, da zagovarjajo akademsko pot izobraževanja, torej tri leta dodiplomskega študija in dve leti magistrskega študija. Tako bi odprli tudi možnost brezplačnega študija.

Predlagajo tudi, da se z zakonom ustanovi poklicna zbornica, ki bi vodila register poklicev, podeljevala licence, vodila disciplinske postopke in etične komisije. “V vsakem primeru to ne more biti zasebno društvo, ki je prostovoljno, in ne more zagotavljati stalnosti in stabilnosti,” je prepričana Kosovel.

Profesor zakonske in družinske terapije na ljubljanski Teološki fakulteti Robert Cvetek je navedel, da predlog za klinične psihoterapevte predvideva zdravljenje težav v duševnem zdravju, za psihoterapevte pa lajšanje težav v duševnem zdravju. “Nemogoče je določiti in ločiti, kaj je lajšanje težav in kaj zdravljenje težav v duševnem zdravju,” je opozoril.

Dodal je, da v Sloveniji “ne najdemo skupnega jezika in namesto, da bi podpirali drug drugega in nudili svoje znanje in sposobnost za čim boljšo oskrbo, kjer so potrebe ogromne, želimo druge onemogočili s kakšno tehnikalijo glede regulacije”.

Back to top button