Pohajkovanje: Kramp: navodila za uporabo

Ja, ja, saj vem. Spoštovano in novih dogodivščin željno bralstvo Megafona že leta nestrpno čaka, da ga med vrsticami peljemo na potep do Godoviča, oziroma njegovih bajerjev, kjer se že skoraj dve desetletji vrši Kramp Fest, po domače Kramp. Čestitamo, v našo telesno škodo in vaše intelektualno veselje ste pravkar postali nema priča izpovedi, ki jo bomo zaradi subjektivnih razlogov skrčili na navodila za uporabo, saj boste tako, ko se boste tudi sami odpravili tjakaj, lahko postopali po lastni vesti in ne boste slepo sledili napakam vaših ljubljenih odposlancev.

Torej, za neposvečene: Kramp je eden redkih, če ne edini pravi punk festival na odprtem pri nas. Ko ga boste enkrat obiskali, boste vedeli, zakaj na primer v tej kategoriji ne omenjamo Punk Rock Holidaya in podobnih sprdancij, ki so, žalibog, izrazito komercialno naravnane in ki k skupnosti, oblikovani okoli panka doprinesejo približno toliko kot nova embalaža za toaletni papir. Seveda imajo tudi drugi festivali pankerajski duh ali pa je line-up prepleten s (post)pankerskim zvokovjem, a to seveda ni isto. Če vsaj približno (pravilno) sledimo intenci organizatorjev, je to pač festival panksov – za pankse, tej formuli pa se, opet žalibog, večina festivalov uspešno izmika.

A vrnimo se k navodilom. Prvo in najbolj pomembno je, da ga sploh obiščete. Ako ste iz Ljubljane ali se vanjo nekako priklatite, nimate okoli poti do godoviškega bajerja kaj slepomišiti. V ruzak denete spalko, šotorko (za podlago ali senco), gate, štumfe, brisačo – in ste nared. Lahko bi sicer zraven napisal tudi šotor, a je po pridobljenih nekajletnih izkušnjah to le odvečna kilaža, saj je primeren le za seks in shranjevanje prtljage. Sliši se sicer fajn, a je v kontekstu festivala oboje sekundarno, saj za postavljanje šotora najbrž porabite več časa kot za sam seks, ruzak pa je najbolje takoj v petek odvreči v nek kot ali pod kak avto in nanj pozabiti do nedelje. Sekundarna je tudi uporaba umazanega osebnega avtomobila, saj do Godoviča oziroma na liniji do Idrije vozi avtobus, siceršnji prometni učinkovitosti v posmeh prav vsako jebeno uro. Tudi čez vikende!

Kilažno neobremenjeni se tako lahko v miru zleknete po avtobusnih sedežih, pot traja le kako urco ali dve pivi, morda se vam na poti po naključju priključi še kak sofestivalovec ali pač prijetno klepetava oseba iz bistriškega MKNŽ, kot se je to meni zgodilo letos, in greste kajpak skupaj v isto smer. Ker seveda niste vešči poti, se je najbolje prilizniti šoferju za hrbet, da vas dovolj zgodaj opozori na sicer ne veliko vas Godovič, kjer boste takoj na levi zagledali vaški pajzelj, za njim pa pot do bajerja oziroma ribnika, če tudi tega izraza še niste vešči. So pa seveda organizatorji vešči vaše morebitne neveščnosti, zato so na vsakem pravem ovinku v vasi zakoličili table, kjer nepresenetljivo in enostavno piše: bajer. Vas je lepa kot vsaka vas, a bodite previdni okoli ovinkov, če ste slučajno z avtom. Ko se bo za neko kmetijo pot dvignila proti nebesom, nato pa brž spustila, in boste na levi videli čudovit travnik, na desni pa relativno bistro zeleno svetlikajočo se vodo bajerja, vmes pa en kup pločevine in pankeraja, bo vaš cilj dosežen.

Carinski postopki so morda za koga presenetljivi: dobrodošlični štamprle dobite v roko takoj, ko pridete na vstopni štant, če kažete znake zanimanja tudi dva ali tri, šele kasneje, ko pridete k sebi, vas tam prisotna četica opozori na škatlo s prostovoljnimi prispevki. Sem prav napisal? Prostovoljni prispevki? Za 15 bendov in cela dva dni? Ja, prav sem napisal. Takšne neumnosti se grejo samo panksi, kar pa pomeni le, da zgornja formula zdrži. Na tem mestu bi priporočil, da se po opravljenih obveznostih in dobrodošlicah elegantno in diplomatsko čim prej odpravite naprej, proti odru ali proti šanku, saj se pri vstopnini zlahka zataknete do te mere, da boste na koncerte in na ostalo družbo, ki jo je še treba pozdraviti, preprosto pozabili.

Lani Krampa zaradi nebesnih silnic ni bilo, so pa ta čas očitno izkoristili vaški investitorji, ki so v sredino območja deli odbojkarsko igrišče, za katerega pa še ne vemo dovolj natančno, ali bistveno ali pač nebistveno prispeva k vzdušju festivala. Poleg večjega šotora in šanka na desni imate pred sabo še »mrč« šotor in hišico, pod katero strehe svoja orožja vihtijo velecenjeni bendi. Oder je ravno dovolj visok, da vanj prijetno trkate s koleni, podlaga pa je kakopak betonska – saj nismo hipiji.

Tako Kramp zgleda na zunaj, a je seveda bolj zanimiv na noter. Za takšne psihološko-sociološke uvide je priporočljivo kaj popiti, pojesti ali pokaditi in vse skupaj ponoviti – tako boste vsaj približno bližje splošni narativi in še hitreje se boste vklopili v naključno besedičenje z neznanci, kar je kakopak še eno navodilo. Kot je znano, ali pa morda ne, se tod zbirajo pankerji in pankerice vseh živih generacij, od že malce sivih veteranskih džomb do mladeži komaj polnoletnih pripadnikov mikroscen iz različnih krajev po Sloveniji, ki brstijo zadnja leta. Če se pozanimate, kar se le dajte, boste ugotovili, da imate pred sabo – ali za sabo, če ste v prvi vrsti – lepo množico popirsanih, raztrganih, potetoviranih, prešitih, banditsko izgledajočih posameznikov in posameznic od Gorice do Ljutomera in od Kranja do Metlike, da Ljubljančanov, Hrvatov in drugih pankerskih bratov in sestra iz tujine niti ne omenjamo. Menda je že tako, da panksi nimajo, reveži, nobenega centralnega štaba, pa nimajo druge, kot da se izrazito decentralizirano, po vogalih, dobivajo v čudnih hostah in revirjih ter na tak način, kot neki Indijanci, opravijo vso potrebno osebno diplomacijo in tračarijo, nergajo nad sistemi in kujejo nove, domnevno legalne načrte. To si zapomnite, da ne boste potem govorili, da je bila muzika tako zanič, da so vsi le sedeli in čvekali – ne, priča ste nevidnemu in redko reklamiranemu fenomenu, ki se mu reče druženje, to pa je za Kramp esencialno, tako kot šank ali sama glasba. Zgornja formula še drži, torej.

No, pa smo končno pri nominalno nosilni temi festivala – bendih in muziki. Če niste nek glasben fanatik, nikar ne pretiravajte s stoičnimi pozami. Vestno se premikajte po plesišču, raziščite zvok od spredaj in zadaj, naredite kak krog in spuščajte neumestne pripombe članom benda – ne bodo vam zamerili – vse to pa lahko izvajate bodisi v lastnem ritmu, v ritmu množice ali v ritmu takratnega panka. Kakor vam slajše. Lahko se tudi derete in skandirate, za skok iz odra pa si vendar rezervirajte podporno posadko. Ne boste je dolgo iskali, saj so ljudje tam vajeni takega početja.

Ko boste preživeli prvi bend ali dva, vas bo morda ponovno zažejalo, zato svetujemo odpravo do šanka, od koder v vsakem primeru ne boste odšli žejni, še posebej če ga falite in končate v prijetno hladnem bajerju. Od šanka se lepo sliši muziko, kljub sproščeni in torej glasni klienteli, a naj vas ta ne zavede preveč. Dokler igra težka godba, ki ponavadi nima nekih večjih premorov med zasedbami, jo je vredno spremljati. Težaven se vam bo morda zdel manjši hribec do odra – ne bojte se ga! Traso dobro naglejte, ocenite hitrost drugih objektov, korajžno primite za pijačo in vzemite meter ali dva zaleta. Poplačano vam bo s čudovitim razgledom. Dokler ste še prisebni in imate pare na broju, stopite v zadnji del odra, v šotor z bendovsko in drugo pankersko robo, tudi če ne boste nič kupili. Boste vsaj vedeli drugim povedat, kaj lahko tam dobijo.

Če ste do sem sledili navodilom, ne boste imeli težav s šotorom, ker ga nimate, zatorej je proti jutru zavoljo družabnosti priporočljivo bodisi poplesavanje na tako in onako muziko z DJ odra, bodisi druženje: ob ognju ob igrišču, na žar placu malo višje ali doli, pri šanku. Tisti bolj statični lahko pač ždite, tistim z mravljami v riti pa svetujemo nomadsko kroženje, ki je vedno sociološko pestro in se ga človek hitro navadi. Najbrž boste do sem več popili, kot pojedli, kar je prav, saj le tako lahko prevarate kaotične sladke urice do jutra in še čez. Posledično jutra sploh opazili ne boste, ker bo kar naenkrat dan.

Na tej točki mora enkrat pasti pomembna odločitev: ali piti naprej ali spati. Oboje je pomembno, a na žalost vsega človeštva obojega ne moremo delati hkrati. Kakorkoli se že odločite, je glavno, da se čez dan nekam zavlečete in odspite nekaj ur pred sobotnimi koncerti. Najslabše je, da se vam življenjska sila povesi tik pred večerom; potem ste pogubljeni in od sobote ne boste imeli nič. V kolikor dobro poznate sebe in svoje meje, imate možnost tudi kake bližnjice okoli spanja ali popivanja. Tisti, ki ste nabliskani še od petkovih strel, pa poberite kakšno smet in minilo vas bo. Oh in dah in seveda: hranite se! Bodisi z mslenimi čevapi, bodisi z lečino(?) vegansko čorbo, oboje kajpak tako odlično pripravljeno, da je treba proti kuhinji obvezno pošiljati poljube.

Sobotnega popoldneva, ki se preveša v večer, nikar ne pohitrevajte. Gotovo ste utrujeni in vaše telo od vas terja drugačne prijeme kot v petek. Piti začnite počasi, zmerno, žganje le za začetek, in izogibajte se ga vsaj do tretjega benda. Ker imate hrbet, vrat, noge in roke še zategnjene, premislite, preden se vržete v kaotično zmes mesa in črnega usnja pod odrom, da vas kak hudič ne vseka kam. Zdelo se vam bo sicer, da s publiko kar letite, to pa zato, ker niste opazili, da je na sobotno »razpaljotko« prišla sveža kri in z njo novi obiskovalci. Dajte jim prostor, da ne bodo tečni, vi pa se poznavalsko odmaknite v višave pokroviteljskega samozadovoljstva. Ko se vam bo zdelo, da je vaše telo ogreto na primerno temperaturo, le stopite korak naprej, saj imate najbrž prav in je čas pravi – od tu do nedelje je pred vami spet poligon za ples, psihosocialno nomadsko aktivnost in druženje.

Sorazmerno od tega, koliko in kaj ste dali vase čez dan, vam bo proti nedeljskemu jutru spomin začel bledeti; znašli se boste v prijetni, vatasti meglici pijanskega ništavila, obešenega na naključne opazke in vzklike drugih ali tretjih oseb, zabeljenega z vašimi notranjimi doživetji in hipnimi uvidi – zdelo se vam bo, da bo ta milina trajala neskončno, da je vse svojem mestu in da je vse, kot bi moralo biti, vključno z vašo domnevno prisebno osebo. To, dragi moji, je to, po to smo namreč prišli: ta zadovoljni, brundajoči občutek v vaših prsih, ki priča, da ste telesno in duševno zmagali, da ste kot pravi pirat z nožem med zobmi prečili obzorja med fizičnim in astralnim in da ste smukali med ekstatično božjastjo in katatonično zamaknjenostjo tako umetelno, kot je umetelno smukala glasbena kaskada na odru. Zaprite oči. Poglejte v krošnje. Poglejte v svoje pivo, poglejte proti sekretom. Uživajte v tem občutku vsaj pol ure, ker deluje protistresno, potem pa se le odpravite do nočno-jutranjega ognja, kamor se v medsebojne nasmeške, flaše in zvitke zatečejo vse še vprašljivo prisebne duše počivat, pit in kadit. Kmalu boste od zmagoslavne omame prišli k sebi in se bodo v vaši glavi začele pojavljati racionalne misli, kot je tehtanje opcij: ali s prvim busom oditi nazaj proti Ljubljani ali z ekipo ostati pri bajerju, v kramljajoči, podirajoči se nedelji. Opozarjamo, da je oboje popolnoma izvedljivo in prijetno. In oboje se zna zavleči.

Pridni, kot ste, ste seveda sledili navodilom in preživeli te vrstice brez težav; že naslednje leto pa bo napočil čas, da jih preizkusite še v živo. Pa tudi, če bo omenjana formula še držala.

Da ne bomo muzičarjem storili krivice, prilagamo še seznam bendov z morebitnimi linki:

Petek:

Štrik (HC punk, Koper) // The Kripless (HC punk, Ravne pri Cerknem) // Kavekanem (Crust’n’roll, Železniki) // Green Crack (Postojna, Powerviolence Punk) Hak Attak (HC punk, Idrija/Metlika)

Sobota:
Poguba (HC punk, Ljubljana) // UBT (HC punk, Zagreb, Hrvaška) // Tunel-vizija (punkrock, Branik) // Shove (HC punk, Avstralija) // Dezinformacije (Egg punk, Zagreb, Hrvaška) Cimex (Anarcho HC Punk, Italija) // Total Nada (HC punk, Montreal, Kanada) // Fuckin Lovers (Noisecore HC Punk, New York, USA)

Nejc Bahor