Pohajkovanje: Giro di Genova
Hotela sva v Napoli, pa so bili tam nekakšni potresi, zato je padla Genova, zahodne italijanske Benetke, prestolnica Ligurije in eno od takozvanih »rdečih« pristaniških italijanskih mest. Tik pred zdajci ni bilo veliko časa za predhodne raziskave, zato sem v družbi svoje družice Genovo (slovensko se reče z g-jem, op. a.) spoznaval takorekoč »na blef«.
Najcenejša, najudobnejša in ogljično najmanj sporna je pot s hitro italijansko železnico, ki vas na skrajno zahodni konec »škornja« pripelje v dobrem popoldnevu. Da sva zares v italijanskih koncih, sva se zavedela takoj po vkrcanju v Gorici, ko je nekje pri Pordenonu gospodična na sosednjih sedežih iz torbe potegnila (malce prešvicano?) majico in jo z nekim dezodorantom v dih jemajočem oblaku domnevno prijetne arome kar sredi vlaka popolnoma zaplinila, nato pa meni nič, tebi nič zložila in pospravila nazaj. Ja, hvala, treba se je bilo spet spomniti, da sva v deželi šminke, stila, glamurja in kiča. A tudi milostnih kontrolork na vlaku – vedno velja trikrat preveriti datum potovanja na po spletu kupljeni vstopnici!
V Genovo sva prišla zvečer. Svetovne spletne mape so naju ob zahodni obali pripeljale južno do trga Cavour, kjer sva imela naročeno gnezdece, sicer pa je bil tam nekoč slavni lokostrelski stolp še slavnejšega genovskega obzidja. V prijetnem stanovanjcu s čudovitim pogledom na nekaj metrov oddaljeno mestno obvoznico so naju presenetili lokalni inženirski umotvori (beri: električna, polavtomatska ščetka za wc školjko in gumb za splakovanje, sploh pa sistem ogrevanja), ki so najini primitivni slovanski glavi zmedli do te mere, da sva si v stilu slavnega, s krilci ozaljšanega Galca rekla: »So nori ti Rimljani!«
Prvi dan je bil lep, odličen za obisk riviere, a sva morala najprej skozi obsežen pristaniški del, ki je v veliki meri tudi turistificiran. Mesto se v stilu kakšne Pule ali Beograda s svojo komercialno infrastrukturo namreč širi na vodo, na obali gradijo celo stadion. Mimo ogromne policijske postaje, ozaljšane s plakati za italijanske fa …, khm, desne stranke, sva pot nadaljevala do Vrtov Gilberta Govija (komik), ki pa so bolj skupek razrušenega betona, skal in divjih valov. Družbo so nama delali Genovčani iz bolj delavskih, migrantskih družin in drugi domačini, ki so tam cepali pivca in kadili jointe. Mesto z morjem na zahodu in hribi v zaledju ustvari poznan vtis, podoben tistemu v Trstu, Reki ali Puli. Le stanovanjski bloki so lepši, saj »naša« mesta krasijo tisti bolj dolgočasni avstrijski ali jugoslovanski.
Naslednji dan sva se oborožila z lokalno špecerijo: vseprisotnim pestom iz pistacij (lokalna specialiteta), pivom, vinom, pašto in sladkarijami. Do malce bolj založene trgovine (Coop, zakaj te še ni v Sloveniji?) sva se prebila skozi labirint starega mesta, ki s svojimi malo več kot meter širokimi, zamotanimi ulicami in še s hribčki, ki jih spletna mapa seveda ne pokaže, kravžlja možgane še tako utrjenemu navigatorju. Stari center, ki nikakor ni majhen, sicer v grobem osvojiš po parih dneh, a je kaotičen, klavstrofobičen občutek vedno prisoten, še posebej če se vanj spustiš brez očitnega cilja, zvečer, s pivom in cigareto v roki.
Genova ponudi tudi bolj splošne turistične vtise, kot sva ugotovila naslednji dan, ko sva obiskala Aquarium in se tam izgubljala nekaj ur. Toliko živih rib na enem mestu še nisem videl. Res impresivna je tudi zbirka meduz, morskih konjičkov, rib, želv in drugih bolj nevarnih sort kot so morski psi. Imajo tudi nekakšne skate, ki jih lahko pobožaš, kar so z obupnim kričanjem počeli tam prisotni šolarji.
Stara slovenska navada veli, da je treba v Italiji kupiti tudi kaj za obleči, zato sva dan sklenila v iskanju trgovin z rabljenimi oblačili, na najino žalost pa sva našla samo tiste »vintage«, ki so bolj past za turiste kot kakšna resna alternativa požrešni in nesmiselni proizvodnji novih oblačil.
Četrti dan sva obiskala še Galata Maritime Museum, največji pomorski muzej starega kontinenta. Samo da dobite vtis, kaj ta obsežna zbirka vsebuje: poleg pestre in slavne pomorske genovske zgodovine z vsemi maketami vred še tri ladje v naravni velikosti iz različnih obdobij, imitacijo notranjosti čezoceanke in še pravo podmornico zapovrh. Škoda je le, da nimajo prevedenih vseh napisov in opisov, saj prisilno ugibanje italijanskih izrazov človeka hitro utrudi. Nadaljevalni tečaj spoznavanja italijanske kulinarike sva opravila s pomočjo njokov z gorgonzolo, orehi, gamberi in svežim sirom; lokalno kuhinjo preverjeno obvladajo tudi restavracije, ki se dičijo z bolj vzhodnjaško prehrano.
Poleg ulice Isonzo (Soča) sva našla hišo, v kateri je Krištof Kolumb preživel štiri leta otroštva, ob robu stražnih stolpov starega obzidja. Majhna, kot Prešernova v Vrbi, malce zguljena in nekoliko stisnjena med starim in novim centrom ne more biti ravno v ponos raziskovalcu (kar menda tudi ni bila), je pa lepo, da so jo v mestni arhitekturni kakofoniji vsaj ohranili. Nisva hotela izgubljati časa s sedenjem v gostilnah, zato sva s pivom v roki raziskovala prastari labirint in tako kot slavni pristaniški delavci scala po mestih ulicah, saj javnih stranišč skoraj ni.
Sledeči dan je bil rezerviran za še zadnjo muzejsko avanturo: obisk najstarejšega naravoslovnega muzeja v Evropi. Po naključju je bila tam še razstava živih kač vseh dolžin in debelosti. Nekatere so tudi reagirale na moje, recimo jim posrečene poskuse komuniciranja prek nižjih tonov. Bistveno manj so na moje zvoke reagirale druge živali v muzeju, saj so bile seveda nagačene. Pred nama je bilo celotno »životinjsko carstvo,« od črvov, ščurkov in metuljev do levov, antičnega slona, opic, kitov in drugih morskih čudes, poleg tega pa še zbirka običajnih in malce dražjih kamnin.
V mestu sem kasneje na neki stojnici kupil čisto originalno, prvo številko ljubega mi stripa Lazarus Ledd (haha!). Kljub utrujenosti sva se zvečer premaknila na severozahod mesta, kjer naj bi bila v nekem skvotu neka reggae fešta. Bila bi, če bi bil datum pravi. Tako sva se lahko samo obrnila nazaj proti centru, kjer pa sva v tolažbo na ulici staknila nekaj prav ličnih oblek, videla ogromne levičarske nogometno-navijaške grafite, oralni seks v avtu in še nekaj drugih luštnih lokalnih značilnosti.
A pravi pohod je sledil naslednji dan, saj sva hotela obiskati pokopališče Staglioni, daleč severovzhodno, pri rečici Bisogno. Na poti do tja sva prečila hrib Castelleto, kjer sva se potikala okoli čudovite palače Mackenzie, in nato še trg Parenzo (Poreč), ki je v klasičnem grebatorskem iredentističnem dojemanju italijanske zgodovine v bližini ploščadi, posvečeni žrtvam fojb. Pokopališče sva našla, najin »zaklad« pa ne tako kmalu. Med slikovitimi in kiparsko presunljivimi nagrobniki sva iskala tista družine Appiani in Ribaudo, ki jih je Bernard Pierre Wolff ovekovečil s svojimi fotografijami, te pa so končale na naslovnicah albumov kultne glasbene skupine Joy Division. Po krajšem fototerminu sva nato krenila proti novejšemu centru, ki ga zaznamuje slavolok zmage, in odlično večerjo pojedla na tako majhnem trgu, da bi ga celega lahko spravili v snemalni studio Megafon TV.
Na naslednje lepo sončno jutro naju je zbudilo objestno hupanje in vzklikanje. Stavkali so pristaniški železarji, trg je bil zato delno zaprt, posledično pa je trobil prav vsak voznik, ki je prišel mimo. Po umiritvi razmer sva se odpravila v filmski muzej, ki je bolj razstava zbirateljskih kuriozitet raznih franšiz, od kultnih grozljivk do Star Wars, Piratov s Karibov in Marvelovih junakov. Ogromna razgledna vetrnica – Il Bigo – ni obratovala, sva pa v bližnji senci požrla dve res slabi pici. Gelato strežejo tudi na embalažo, ne na kepice, kar je še ena posebnost »norih Rimljanov«. Končno sva ujela tudi neko ulično prodajalno rabljenih oblačil, kjer sem si za dvajsetaka kupil perfektno kopijo anoraka savdske vojaške uniforme, malce kasneje, na nekakšni genovski Trubarjevi, pa še malce italijanski, torej športno-šminkerski pulover. Volk sit in moda cela. Večer oziroma noč se je končala na res zasluženi dub-reggae žurki v neki podtalni beznici, kjer sva se zlila z mladimi in malo manj mladimi lokalci.
Na zadnji dan sva mislila ujeti nekakšno alternativno povorko, ki je po vsem sodeč odziv lokalnih levičarjev in študentov na neko katoliško mestno slavje. A izmuzljive povorke ni lahko ujeti, če vsaj malo ne poznaš centra in scene, tako da sva pri katedrali San Lorenzo trčila ob uradno mestno procesijo, ko se v cerkev pridejo pokazat »najboljši« Genovčani oz. patroni, ki imajo že dolga stoletja privilegij nositi neka kvazi aristokratska ogrinjala. Mestna godba je ropotala svoje, policisti (ki jih sicer prej ni bilo na spregled) so mirno kramljali z lokalci in turisti, v cerkev pa zaradi gneče ni bilo mogoče. Ker je bila Cerkev z nama tako prijazna (v celem tednu sva slišala zvonjenje samo ene dvakrat), sva se odločila za obisk cerkve Santissima Annunziata del Vastato, ki je postregla z lepimi slikami, srhljivimi nagrobniki in razstavo bolj modernih slikarij teoloških fenomenov. Po nekaj ovinkih starega centra in ob že spuščajočem se mraku sva končno ujela še iskano povorko: v klovne preoblečeni študenti, aktivisti, žonglerji, muzikantje in migranti so skandirali svoja gesla in sploh ustvarjali čudovit kraval. Občasno so tudi pografitirali kakšno ulično kamero, nepridipravi. Zadnji večer sva, utrujena, končala »doma« ob kartah in iskanju TV kanalov, kjer ne govorijo italijansko. Naslednje jutro sva že zamujala na vlak proti Gorici …
Splošno rečeno je v Genovi kaj videti, pa če ste bolj fini turisti ali bolj umazani uličarji. Mladine zaradi mnogih fakultet ne manjka, ker so med njimi tudi bolj »umetniške«, pa prav tako ne manjka galerij, levičarjev, skvotov in drugih aktivističnih prostorov. Stene so polne grafitov v podporo Palestincem (»A.Z.A.B.«), aktivistična gesla špikajo tudi tam prisotno gentrifikacijo (»Eat pesto, hate tourists«), kakšne bolj »desne« grafite sva našla šele na obrobju mesta. Stari center je čudovita zmešnjava narodov z vsega sveta, ki svoj posel opravljajo v nepreštevnih majhnih štacunah, a se kljub relativni gneči nihče sitnobasto ne obregne ob tebe ali ti skuša na silo kaj prodati. Kot bi bili zaradi prostorske stisnjenosti med hribe in morje vsi bolj prijateljski in domači. Zato pa tudi bolj sproščeni, kar je seveda močno nalezljivo. Genova je tako že zaradi kulture, zgodovine in družbe odlična prva ali pač »rezervna« destinacija. Za vsak primer, sploh pa, če se hočete izogniti potresom.
Nejc Bahor
