Po domače: Pomeni univerzalni otroški dodatek odstop od koncepta solidarnosti?

Na Hrvaškem je vlada napovedala uvedbo univerzalnega otroškega dodatka. Tako bo pri sosedih vsak otrok upravičen do dodatka ne glede na socialni status družine. Pri nas je izplačilo otroškega dodatka povezano z višino dohodka in je del družinske politike. Nižji kot so povprečni dohodki na člana družine, do višjih otroških dodatkov je družina upravičena. Tiste z najnižjimi dohodki so upravičene do 144 evrov mesečno za prvega otroka in nekaj več za drugega, nato pa se z rastjo dohodkov družine ti zneski v osmih razredih znižujejo.

V zadnjem dohodkovnem razredu do 1.293 evrov mesečnega dohodka je otroški dodatek za enega otroka 25 evrov, ob višjih dohodkih pa starši do dodatka niso več upravičeni.  Pri dveh minimalnih plačah prejme družina 99 evrov povprečno za enega otroka mesečno, pri 4.000 evrov bruto plače mesečno 30 evrov, pri višjih prejemkih pa družina ni več upravičena do otroškega dodatka. Hrvaška z uvedbo univerzalnega otroškega dodatka sledi razvitim evropskim državam, Avstriji, Nemčiji, Švedski, Estoniji in Finski.  

Eden od argumentov za uvedbo univerzalnega dodatka je zmanjšanje stroškov in časa, ki ga uradniki porabijo s pripravo vlog, njihovo obravnavo in preverjanjem. Univerzalni otroški dodatek bi seveda zahteval tudi dodatna proračunska sredstva. Po uradnih podatkih je lani v Sloveniji otroški dodatek prejemalo 320.000 otrok. Skupni izplačani znesek iz proračuna je znašal 279 milijonov evrov ali v povprečju 73 evrov na otroka mesečno. Vsaka družina pa dobi tudi »skriti« prejemek zaradi uveljavljanja davčnih olajšav za otroke. Višja kot je plača, višji so ti prejemki, torej nasprotno od otroškega dodatka. A ti prejemki niso nikjer neposredno prikazani, večina nanje niti ni pozorna. Nekdo z na primer 5.000 evri bruto plače po veljavni zakonodaji plača mesečno 894 evrov dohodnine. Če pa uveljavlja olajšavo za enega otroka, se mu zniža osnova za izračun dohodnine in zaradi tega plača le 816 evrov dohodnine, torej 78 evrov manj. In toliko je višja tudi njegova neto plača.

Bine Kordeš je v prispevku za Delo izračunal, da družina iz enega in/ali drugega vira za enega otroka dobi nekje med 100 in 120 evrov mesečno – ali v povprečju okoli 110 evrov. In to ne glede na višino dohodkov staršev zaradi sorazmerno obratnih učinkov obeh vrst podpore za otroke, davčne olajšave in otroškega dodatka.  

V Sloveniji imamo trenutno okoli 400.000 otrok, starih manj kot 18 let, od katerih jih 320.000 prejema otroški dodatek. Potem pa imamo še 166.000 prebivalcev, starih med 18 in 26 let; če predpostavimo, da se jih od tega kakšna polovica še šola, bi bilo skupnih upravičencev okoli 480.000. Kordeš je izračunal, da bi ob omenjenemu mesečnemu znesku univerzalnega otroškega dodatka to pomenilo dobrih 600 milijonov evrov. Formalno je to sicer več kot 300 milijonov evrov več, kot so današnji izdatki proračuna za otroške dodatke, a v proračun bi se tudi nateklo toliko več dohodnine, ker dosedanji upravičenci ne bi več uveljavljali olajšav pri izračunu dohodnine (podoben znesek bi dobili avtomatično preko izplačila otroškega dodatka). Zakaj torej ne storimo tega, če bi bil učinek enak tako za starše kot tudi za proračun, postopke pa bi bistveno poenostavili?

Na takšen predlog so se na pred časom odzvali z besedami: »Ob analizi stanja in preverjanju možnih načinov uvedbe univerzalnega otroškega dodatka v Sloveniji se je pokazalo, da skupni učinek otroškega dodatka in davčnih olajšav za vzdrževane otroke pri dohodnini deluje presenetljivo dobro univerzalno, saj seštevek obeh ukrepov za vse družine z enakim številom otrok zagotavlja skoraj enako podporo države, ne glede na dohodek družine. Otroški dodatek je odvisen od dohodkov in premoženja družine, tako da je večji v družinah z nižjimi dohodki in z rastjo dohodkov pada. Učinek davčnih olajšav zaradi progresivnosti davčne lestvice z rastjo dohodkov raste. Ker ukrepa med seboj nista popolnoma usklajena, skupni zneski niso pri vseh družinah ravno enaki, so pa dokaj primerljivi.«

Bi predlagani univerzalni otroški dodatek torej pomenil odstop od koncepta solidarnosti? Bi namesto za izenačitev dodatka za vse prej morali stremeti k temu, da bi se otroški dodatek za družine z najnižjimi dohodki zvišal in bi dodatna sredstva raje namenili temu? Takšna uravnilovka bi tudi izničila izjemne višine otroškega dodatka, ki se namenjajo za enostarševske družine. Te družine so ves čas, iz leta v leto, med najbolj ogroženimi. Po zadnjih podatkih jih je kar petina pod pragom tveganja revščine.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je predlog komentiral, da bi izločitev socialnih kriterijev iz družinske politike pomenil, da družinska politika ne bi bila več usmerjena v izenačevanje položajev in zagotavljanje enakih možnosti, ampak zgolj v spodbujanje rojstev s podeljevanjem denarnih prejemkov vsem, ne glede na njihov finančni položaj. Pričujoča polemika priča tudi o tem, da pojem solidarnosti ni enoznačen in da ga vsaka stran interpretira po svoje. 

Simon Smole