»Ne morem si privoščiti zboleti!«
Na nedavni seji upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) so člani opozorili na obseg bolniških odsotnosti, ki se iz leta v leto povečuje in gospodarstvu povzroča ogromne težave. Šlo naj bi za izgubo dobrih 18 milijonov delovnih dni na leto. Člani zbornice trdijo, da po se statističnih podatkih Slovenija uvršča v vrh držav Evropske unije glede na delež bolniških odsotnosti. Vsak dan zaradi bolniškega staleža manjka na delovnem mestu več kot 56.000 zaposlenih, povprečno število bolniških dni znaša 21,6 delovnih dni na zaposlenega na leto.
»V času bolniškega staleža je breme delodajalca 30 delovnih dni preden jih prevzame ZZZS. Breme nadomestil bi moral zavod prevzeti po 20 dneh bolniške odsotnosti,« je na seji med drugim poudaril predsedniki OZS Blaž Cvar. Če je absentizem po mnenju delodajalcev treba vsaj zajeziti, pa si veliko zaposlenih bolniške ne more niti privoščiti ali pa jih je strah, kako se bo na odsotnost odzvali nadrejeni in sodelavci. Poznamo tudi pojav, ko zaposleni pride na delo kljub temu, da je bolan ali se počuti slabo ali pa se zaradi strahu pred izgubo zaposlitve cel dan ukvarja tudi s službenimi obveznostmi, sporočili in samim delom, čemur se reče prezentizem. Delavec je torej lahko na delovnem mestu prisoten, vendar ne deluje optimalno zaradi zdravstvenih težav, poleg tega lahko okuži sodelavce. Po podatkih European Working Conditions Survey je bilo v zadnjih 12 mesecih, kar 41 odstotkov moških in 45 odstotkov žensk vsaj en dan prisotnih na delovnem mestu z simptomi bolezni. Slovenija je v skupini držav (Črna gora, Malta, Danska, Švedska), ki imajo najvišji prezentizem (nad 50 odstotkov).
Gre torej za konflikt dveh pogledov: ali so delavci v službi kljub bolezni ali pa so prevečkrat odsotni. Sodobni delodajalci se bodo morali naučiti, kako učinkovito obvladovati oba pojava, dokler ne bo prišlo do sistemskih sprememb v gospodarstvu. Tako absentizem kot prezentizem sta kompleksna pojava, s številnimi različnimi vzroki nastanka. Vsak zaposleni ima svoje razloge, vzroki pa so tudi na strani organizacije (stres, klima, frustracije, kaos, spremembe, odpuščanje, neuravnoteženi cilji, organizacijska pravičnost) in tudi v vodilnih (slabo vodenje, agresivno vedenje, uporaba moči). V skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu sodi obvladovanje psihosocialnih tveganj med odgovornosti delodajalcev. Ti so dolžni preventivno obravnavati in obvladovati vse vrste tveganj, vključno s psihosocialnimi, ter vzpostaviti ustrezne postopke in sisteme za zagotavljanje zdravja in varnosti pri delu.
Po eni od raziskav neposredni stroški zdravljenja zaposlenih predstavljajo samo 24 odstotkov vseh delodajalčevih stroškov, povezanih z zdravjem. En odstotek stroškov predstavlja dolgoročna invalidnost, šest kratkoročna nezmožnost opravljanja dela, šest absentizem, kar 63 odstotkov vseh stroškov pa nastane zaradi posledic prezentizma. Stroški slednjega so tako visoki, ker pri zaposlenih v prvi vrsti spodbuja in vzdržuje kronične težave z anksioznostjo, depresijo in drugimi čustvenimi tegobami. Naštete zdravstvene težave povzročijo občuten upad produktivnosti, hkrati pa povečajo tveganje za daljšo bolniško odsotnost zaposlenega.
Kadrovski službi je v interesu čim bolj zmanjšati stopnjo absentizma, zato srečamo v slovenskih delovnih organizacijah številne ukrepe, ki naj bi prispevali k zmanjšanju odsotnosti: v primeru krajše odsotnosti zaposlenega ta ne prejme plačila za delovno uspešnost v daljšem časovnem obdobju (na primer 6 mesecev), podjetniške ključne kompetence pojmujejo bolniško odsotnost kot slabost posameznika, podjetja izplačujejo dodatek za prisotnost na delovnem mestu, podeljevanje nagrad zaposlenim, ki niso bili niti en dan v letu na bolniškem dopustu.
Neka druga raziskava pa je spremljala zaposlene, ki so podpisali delovno pogodbo za nedoločen čas in ugotovila, da se je nivo absentizma pri teh povečal kar za dvakrat, v primerjavi z obdobjem pred podpisano pogodbo. Torej si bolniško večkrat privoščijo tisti, ki imajo varno zaposlitev. Absentizem za prekarno zaposlene ni opcija. V sodobni družbi nastaja iz zdravstvenega vidika deprivilegirana skupina posameznikov, ki je izpostavljena večjemu tveganju za zdravje zaradi svojega zaposlitvenega statusa. Predvsem mladi, ki vstopajo na trg dela, so se pripravljeni odpovedati čedalje več pravicam.
Prezentizem in absentizem sta povezana problema in ne bosta izginila, dokler bodo delavci zgolj zastavek v konkurenčnem boju podjetij. Cilj modela lastništva zaposlenih, ki ga je nedavno sprejela aktualna vlada, v tem kontekstu ne pomeni zgolj pravičnejšega lastništva, ampak naj bi prispeval tudi k drugačnemu odnosu zaposlenih do lastnega dela. Če bo imel delavec občutek, da v podjetju ustvarja zase in sodelavce, se bo absentizem zagotovo zmanjšal.
Simon Smole
