Mehko kuhan strip: Kapo in Bundo v muzeju – Majda Koren, Damijan Stepančič (KUD Sodobnost International, 2024)

Kapo in Bundo sta tatinska prašiča, ki s svojimi večno neuspešnimi dogodivščinami že več kot desetletje zabavata mlajšo publiko. Njune zgodbe so prevedene v več jezikov, med drugim v poljščino, italijanščino, francoščino, španščino in hrvaščino. Njun večni sovražnik je sposoben pes – inšpektor Jože, ki neumnima kriminalcema vedno stopi na rep.
V epizodi Kapo in Bundo v muzeju so v strip vpletli tudi sodobno tematiko in nekaj zgodovine, ki bo mlajše verjetno na novo seznanila s tehnologijo, ki se je v zadnjih nekaj letih na področju računalništva precej spremenila. Muzej, v katerem se znajdeta, je namreč Računalniški muzej, ki tako po arhitekturi, kot po nekaterih artefaktih, zelo spominja na ljubljanskega. V njem srečamo tudi pingvina, ki verjetno predstavlja operacijski sistem Linux in smo ga v takšni obliki pravzaprav vajeni že vsaj od konca devetdesetih let, ko je kot Neki neznanec nastopil v stripih Primoža Bertonclja, ki jih je objavljal v računalniški reviji Joker.
Ob lanskem izidu nove epizode smo spregovorili s scenaristko Majdo Koren.

Kako bi v nekaj besedah opisali strip Kapo in Bundo v muzeju?
Po svoje je res zanimivo, kako neki sta se dva pujsa razbojnika znašla v muzeju. To je bila zame kar zahtevna naloga: napisati humoren strip o muzeju, kjer ne vidiš drugega kot stare računalnike.

Stopnice v stripu so videti prav take kot stopnice resničnega Računalniškega muzeja, je strip nastal v sodelovanju z njim?
Da, tako je. Večkrat sem obiskala muzej, si zapisovala, fotografirala, brskala po tuji literaturi: otroških knjigah, ki govorijo o logiki, matematiki, programiranju, svetovnem spletu, pogledala precej dokumentarcev o zgodovini in o izdelovanju računalnikov, o njihovi notranjosti …
Ta strip je bil zato precej zahtevna naloga: napisati čim več dejstev o računalniškem muzeju in to na način, da otroci ne bodo posumili, da jih hočemo poučevati ali navdušiti, da se odpravijo na ogled muzeja.

Je pri stripu v igri subtilna kritika prevzgojnega sistema, ki v primeru Kapota in Bundota očitno ne deluje?
Nekoč davno sem brala knjige Johna Steinbecka: Polentarska polica, Ulica ribjih konzerv in Sladki četrtek. V teh delih pisatelj opisuje takoimenovani lumpenproletariat, ljudi z roba družbe. A to napravi na sijajen duhovit način, da se nam ti potepuhi priljubijo in z užitkom in brez obsojanja prebiramo njihove prigode. Taka sta tudi pujsa: neškodljiva bučmana z roba družbe. To, da se v zaporu ni še (skoraj) nihče spreobrnil, je jasno. Seveda obstajajo boljši načini za prevzgojo, a o tem pujsa – niti inšpektor Jože – zaenkrat ne razmišljajo.

“Ta strip je narejen brez uporabe umetne inteligence” – zakaj ste to napisali in čigava ideja je bila to?
To sem si izmislila kar sama. Še pred letom dni je bila to samo ena od domislic v stripu, danes pa bi moralo že vsako besedilo, vsaka fotografija ali video posnetek vsebovati to opombo.
Umetno inteligenco sem malček že preizkusila: na področju ustvarjalnega pisanja zaenkrat ni prišla dlje od klišejskih spisov. Menim, da bi že lahko tiskali doktor romane, ki si jih je izmislila umetna inteligenca, česa več pa (še) ne zmore.

Kako sta začela sodelovati z Damijanom Stepančičem?
Z Damijanom sva se spoznala, uh, pred mnogimi leti. Takrat sem ga obiskala na domu in z njim opravila krajši intervju za otroško spletno stran Župca. Precej let kasneje me je poklical in me vprašal, če bi napisala besedilo za strip. Tako je nastal strip z naslovom Inšpektor Jože, ki je mesečno izhajal v reviji Kekec. Ta žal več ne izhaja. Mislim, da sta se v tretji ali četrti številki v stripu prvič pojavila pujsa Kapo in Bundo. Karkoli sem si od tedaj dalje zamislila, vedno sta se od nekod prikazala onadva. Nista se pustila odgnati in zdaj se v stripu vse vrti okrog njiju.

Sta zdaj že uigran dvojec? Kako poteka vajino sodelovanje?
Pri pisanju scenarija* za strip sem precej natančna, zato se nama ni treba kaj veliko dogovarjati. Se pa večkrat slišiva po telefonu, saj je vedno še kakšna reč, ki jo je fino uskladiti ali izboljšati.

*Pisanje za strip se mi zdi najbolj podobno pisanju scenarija za oddajo – kar sem nekoč počela za oddaji Radovedni Taček in Iz popotne torbe.

Ali že načrtujeta naslednje epizode?
Seveda. Sem ravno sredi brskanja po knjigah in dokumentarnih filmih o nekih zares trapastih rečeh. Tokrat mi je idejo namignil prav Damijan.

Kakšne pasme sta Jože in Ivanka?
Jože je čistokrvni jazbečar, Ivanka pa je pudlica. Ali nekaj podobnega. Zato včasih spominja na ovčko.

Ali krofi res ostanejo bolj sveži, če jih shranimo v hladilniku?
Nimam pojma. Pujsa marsikaj naredita malo po svoje in morda vesta več od nas – vsaj kar se tiče krofov.

Kako veste, da bo neka zgodba primerna za otroke?
Takole približno trideset let sem bila učiteljica na razredni stopnji, zato imam tamale takorekoč v malem prstu. Med drugim sem za to starostno skupino napisala okrog sto kratkih zgodb za revijo Ciciban.

Jo je potrebno prej preizkusiti na “kontrolni skupini”?
Svojih zgodb praviloma nisem preizkušala na svojih učencih, a prav ta strip sem izrezovala iz revije, ga spravljala v mapo in moji učenci so ga med odmori prebirali.

Število strani: 57
Zbirka: Karjola, zbirka stripovskih zgodb
Vezava: Trda
Dimenzije: 26,5 x 20,5 cm

Pia Nikolič