Mehko kuhan strip: Hilda in črni pes – Luke Pearson (Didakta, 2024, prevod: Boštjan Gorenc)

Strip o Hildi in črnem psu je že četrti v seriji stripov za mlade, v katerih se majhna modrolasa deklica iz gozda preseli v mesto. Duhovi narave in druga prijazna nadnaravna bitja, ki jih srečuje, jo spremljajo tudi tukaj. Navihana Hilda vedno najde pot v pustolovščino in pri tem jo spremlja rogati štirinožni prijatelj Štibeljc. Sproščeno branje je na trenutke zabavno, na trenutke pa tudi poučno, saj v pričujočem delu denimo subtilno miri paranoike in razlaga, da tisto, kar navzven izgleda strašno in nevarno, morda v resnici sploh ni takšno. Kot so zapisali že v Malem princu, je tudi tukaj bistvo očem nevidno.

O najnovejšem delu Hilde smo spregovorili s prevajalcem Boštjanom Gorencem – Pižamo.

Kako bi na kratko opisal strip Hilda in črni pes?
Gre za nadaljevanje zgodbe o Hildi, ki je zdaj, ko se je preselila v mesto, spet soočena s kopico drugih izzivov, ki jih prej, v naravi, na prostem, niti ni srečevala, Tukaj je pred dvema izzivoma: prvi je znotraj nje same, saj se sprašuje, kako postati tabornica, kako dokončati katero od teh nalog, ki si jih zada, ker jo vedno odpelje nekam drugam, ko se loti izpolnjevanja. Po drugi strani pa je izziv pač ta nevarnost tega pretečega črnega psa, ki se pojavlja v mestu in ki se ga ljudje bojijo, ampak se mi zdi, da je pač več poguma potrebnega za to, da Hilda premaga tisto, kar je v njej, tisto, kar jo loči od tega, da bi neko nalogo izpolnila.

Prvič slišim to navezavo, Pearson je svet Hilde modeliral po islandskih in drugih skandinavskih sagah. Konc koncev je med njimi tudi ta, da Hilda izhaja iz “Hildafolk” oziroma “skritega ljudstva”, kar je ime za vilinska bitja na Islandiji.

Glede na podatke, s katerimi razpolagata trenutno, ju je. Se pravi, Hilda je seveda rahlo malce bolj brezglava pri vseh stvareh, saj jo druge stvari hitro premotijo in malo pozabi, kaj vse se lahko še kje skriva, ampak se mi zdi, da je mogoče pač neka stvar lahko nevarna, a se nazadnje izkaže, da so jo predsodki zakrivali in nam niso dovolili, da bi videli, za kaj gre. Po drugi strani je ta pes vseeno tudi požrl nekaj ljudi, čeprav se vse skupaj konča srečno.

Niti ne. Ne berem glasno vseh stavkov, nekatere stvari pa ja, seveda, ž ker jih želim skozi usta prežvečiti, kako kaj zveni, je pa res, da pred prevajanjem stripov strip preberem dvakrat ali trikrat po dolgem in počez in si že takrat ponavadi beležim stvari, za katere se mi zdi, da bi se mi zdele uporabne, oziroma rešitve, ki se mi ob drugem, tretjem branju porajajo v mislih.

Uh, ta strip sem prevajal pred približno dvema letoma, ampak mogoče bi znal biti prevod takšen, ker je bil oblaček tako majhen, da sem videl, da je lažje pustiti v njem “ok”, kot nekaj daljšega, kjer bi bil tekst potem natrpan.

Seveda, ni druge. Kako bi se pa sicer drugače skale včasih premikale, ko še niso imeli bagerjev in buldožerjev? To so troli, definitivno. Če se sprehodimo recimo po dolini Tamarja, jih lahko kar nekaj srečamo, sicer so pa tam že kar nekaj časa, da imajo frizuro iz trave, grmičevja, tut kakšnega drevesa.

Jaz nimam niz, ki bi mi tlačile stvari, oziroma jih odnašale s seboj v kakšne skrite kotičke, ampak je bolj kriva kakšna moja zbeganost. Ja, gospodična zbeganost mi krade stvari po hiši in prestavlja stvari tja, kamor ne bi mislil, da sem jih odložil.

Mogoče bi rekel, od kje naprej je primerno, da ga berejo, ampak saj pri tem stripu ni toliko na mestu vprašanje primernosti, ampak bolj, koliko mladim bralcem bi postal zanimiv. Če so otroci zverzirani bralci, ki radi berejo, se ga lahko polotijo že takoj po prestopu v šolo . Sicer je mogoče kakšna bolj strašljiva stvarca v njem, ampak saj tudi v življenju je tako, tako da je fino videti, kot tu – v stripu -, da se lahko strašljive stvari razrešijo tudi na dober način.

Uradno gre za jelenjega lisjačka, predvsem si pa predstavljam, da gre za eno takšno radoživo, zvedavo bitjece. Eno tako, ki zelo lepo komplementira Hildo in to, kar Hilda počne. Zvest sopotnik ji je, pa luštkan je, ane? Takšen, da ga pogledaš in rečeš: “Enega takega Štibeljčka bi pa imel doma!” 

Se ti zdi, da so stripi o Hildi nastali pod vplivom mang?

Ne vem, sploh glede na to, da so določene mange znane po tem, da imajo 200, 300, 1000 nadaljevanj, tukaj pa nadaljevanja še čakamo, še do desete epizode nismo prišli. Pa tudi vizualno se mi zdi, da ne. Se mi zdi, da bi takšen občutek prej dobil, če bi gledal risanko, ki se mi zdi, da je bolj spolirana, v primerjavi s stripom. Malo prvinskosti se v tej risankasti verziji sicer izgubi, ampak tako kakovostno, da se tudi to splača pogledat, ker razširi Hildin svet in svet njenih človeških in skritih prijateljev.

Vezava: Trda
Dimenzije: 30 x 21 cm
Število strani: 46