Pet let smo čakali na nov stripovski album poljanskega striparja Iztoka Sitarja. Njegova dela smo lahko v tem času videli v več stripovskih revijah, ki izhajajo v državah nekdanje SFRJ (OHOHO zine, Bosona, …), pa tudi v nekaterih domačih (Literatura). Tudi tokrat Sitar ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki, ki jo ustvarja z organskimi neravnimi linijami črnih čopičev. Vitke postave z velikimi ustnicami se gibljejo čez precej debel stripovski špeh, ki je nastal na podlagi priredb sodobnih slovenskih kratkih zgodb. Več o stripu nam je povedal avtor sam.
Kako bi strip Dekliške oči ali o tem se ne govori opisali v par povedih?
Dekliške oči so zbirka desetih stripovskih priredb kratkih zgodb petih sodobnih slovenskih pisateljic. Naštel jih bom kronološko, kot so razvrščene v knjigi: Ana Schnabl, Nataša Skušek, Selma Skenderović, Samanta Hadžić Žavski in Suzana Tratnik. Zgodbe govorijo o različnih dejanjih mladih žensk in deklet, od upora do umora.
Kako ste prišli do zgodb, po katerih ste narisali stripe?
Koncept zbirke je bil tak, da so vse zgodbe različne, se pravi, da govorijo o različnih problemih in usodah žensk ter da so jih napisale ženske. Najprej sem narisal zgodbi Ane Schnabl o anoreksiji in splavu, ki sta bili objavljeni na spletnem portalu Literature in sta mi bili že takoj zelo všeč. Odkar sem pred leti prebral knjigo Suzane Tratnik Na svojem dvorišču, sem si želel narisati strip po zgodbi Nerazumno, saj se mi je zdela izrazito stripovska. Iz iste zbirke sem izbral še zgodbo Oboje o dvospolnosti, o kateri se nasploh zelo malo govori in piše. Selma Skenderović v svoji knjigi Zakaj molčiš, Hava? razgalja slovenski nacionalizem in ksenofobijo, ki jo podoživlja najstnica iz Bosne, kar je bilo tematsko kot nalašč za mojo zbirko. Pri Nataši Skušek sem izbral zgodbi iz knjige Pasja sreča, ki se dogajata na začetku in koncu adolescence, najprej o najstniških problemih s starši ter potem o seksizmu, s katerim se punca sreča na svojem prvem delovnem mestu. Zgodbe Samante Hadžić Žavski iz knjige Serijski morilec so najbolj morbidne in taki sta tudi pričujoči zgodbi, v katerih nam avtorica poda eno od rešitev, kako se znebiti nadležnega tipa in nadležnega otroka. Sicer pa je splošno znano, da imamo zelo veliko stripov za otroke in zelo malo za mladostnike. Sploh takih, ki bi obravnavali njihove probleme. V najstniških letih, ko podivjajo hormoni, mularijo zanimajo seveda povsem druge stvari kot stripi. Upam, da bo ta knjiga vsaj malo zapolnila to vrzel, čeprav so stripi namenjeni vsem generacijam.
Kako so avtorice sprejele ustripitev?
Vse so bile navdušene, ko sem jih povprašal, če lahko naredim stripovsko priredbo njihovih zgodb. Upam, da niso bile preveč razočarane, ko so dobile knjigo v roke.
Zakaj vas tako privlačijo tematike problematiziranih žensk?
Dejstvo je, da ženske še vedno niso enakopravne z moškimi. Še več, pod vprašaj se postavljajo že pridobljene pravice, denimo pravica do splava, ki je v Sloveniji ustavno zagotovljena že od leta 1974, s čimer smo bili prvi narod v Evropi in verjetno tudi na svetu, ki je imel pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisano v ustavi. Spomnimo se še sramotnega referenduma o umetni oploditvi samskih žensk, čeprav o človekovih pravicah ne bi smeli odločati na referendumih, ampak bi morale biti povsem samoumevne. Ženske bi morale same odločati o svoji usodi, ne pa da je ta še vedno v rokah in domeni moških. Da družinskega nasilja, ki je sploh v ruralnem okolju še vedno tabuizirano in v katerem so glavne žrtve ženske in otroci, sploh ne omenjam. To temo sem sicer obširno obravnaval v nekaterih zgodbah v zbirki stripov Čudaki ljubijo drugače, v Dekliških očeh pa sem se bolj posvetil dekletom in mladim ženskam s problemi, kot so anoreksija, debelost, splav, zgodnje materinstvo, mobing na delovnem mestu, ter tudi občim družbenim anomalijam, ki niso rezervirane samo za ženski spol, kot so medvrstniško nasilje, mladinska delinkvenca, odnosi med starši in otroci, pa nacionalizem, ksenofobija, homofobija in druge težave, s katerimi se srečujejo in soočajo mladi. Mislim, da lahko ravno skozi ženske oči najlažje in najbolje opišem tudi širše družbene probleme, zato so v večini mojih stripov glavni akterji ženske, tako tudi v pričujočih Dekliških očeh. In vsekakor bi bilo pametno, ko bi tovrstne stripe in seveda tudi drugo takšno literaturo, imeli v vseh šolskih knjižnicah in programih ter se o njih pogovarjali pri pouku, saj bi lahko s tem veliko pripomogli k strpnejši družbi in razbijanju predsodkov.
Imate radi zgodbe, ki imajo kakšen travmatičen element?
Itak. Sicer pa so vse zgodbe v knjigi take. Sam veliko raje berem kratke zgodbe, kot dolge romane, ravno tako pa tudi sam, bodisi da delam po lastnem scenariju ali literarni priredbi, veliko raje rišem kratke stripe, kot celovečerce. Pri mojih stripih je na koncu vedno preobrat, ali pa je konec odprt, tako da sem tudi za pričujočo zbirko izbiral take zgodbe, ali pa sem priredil konec.
Strip Ana je malo pred izidom zbirke izšel v še eni zbirki stripov – Strip preobrazbah, je ta časovna bližina zgolj naključje?
Ko so me pred tremi leti pri Stripburgerju povabili k sodelovanju za zbirko stripov po literarnih predlogah Strip preobrazbe, sem narisal strip Ana, ki je bil hkrati tudi prvi strip v moji zbirki Dekliške oči. Ker pa se je izid knjige pri Stripburgerju iz različnih vzrokov precej zavlekel, sta zbirki izšli skorajda istočasno.
V stripih skorajda ni dialogov, ste besedila kaj spremenili, ko ste jih prestavljali v strip?
Pri Ani je pripovedovalka njena sestra, zato je strip namenoma povsem brez dialogov, četudi v originalu so. V Bejzbolki, denimo, pa skozi cel strip spremljamo samo pogovor med natakarico in gostom. Sicer pa sem dejansko uporabljal dialoge samo tam, kjer so nujno potrebni. Spremno besedilo sem večinoma puščal v originalu, razen tam, kjer sem dodal svoj tekst.
Ali tudi pišete s čopičem? Nekatera besedila so napisana zelo skupaj.
Cel strip je narisan in napisan s čopičem. Dejansko je tekst ponekod res dokaj gost, tako da bom v prihodnje puščal malce več prostora med besedami.
Zakaj vse protagonistke, razen ene, izgledajo kot manekenke?
Dejstvo je, da ima vsak risar stripov svoj tip ženske, ki jo riše. Če pogledamo samo primer enega največjih klasičnih risarjev, Alexa Raymonda, avtorja Flasha Gordona in Ripa Kirbyja, bomo videli, da imajo vse njegove osrednje junakinje, Dale Arden, Honey Dorian in Pagan Lee popolnoma enake postave, razlikujejo se samo v podrobnostih na obrazu ter po frizuri in barvi las. Guido Crepax vedno riše zelo vitke, skoraj anoreksične ženske, Serpieri poudarja silikonsko oprsje in zadnjico, Carillo riše nizke ženske z majhnimi prsmi, širokimi boki in kratkimi nogami, ravno tako imajo Giraud, Gillon ali Gibrat povsem specifičen tip ženske, ki jo rišejo v vseh stripih. Da Mila Manare, ki vedno riše eno in isto žensko, sploh ne omenjam. Sam rad rišem vitke figure z dolgimi nogami in velikimi stopali, da stojijo trdno na tleh, zato mi je bila anoreksična Ana iz istoimenskega stripa pisana na kožo. Največji izziv je bila zame vsekakor Verica iz stripa Orehova lupina, ki že po naravi ni ravno suha, svoje probleme pa rešuje z basanjem s hrano, tako da jo v času njenega odraščanja na vsaki strani vidimo bolj debelo. Sicer pa sem risal dekleta po opisih iz zgodb, kot sem si jih predstavljal v domišljiji. Res pa je tudi, da so bili opisi v izvirnikih bolj skopi, tako da sem imel dovolj manevrskega risarskega prostora in svobode. Lezbijko iz zgodbe Nerazumno sem narisal z deško postavo, a vseeno zelo ženstveno. Edini primer, da se nisem držal originalnega opisa, je bil pri Veričini prijateljici, ki je v knjigi ravno tako precej močne postave, jaz pa sem jo narisal bolj suho, da je razlika med njima vidnejša ter da se povsem loči od glavne junakinje. Namreč, najslabše je, če sta si glavna protagonista preveč podobna. Ko sem kot otrok bral Spirouja in Fantasia, nisem nikoli vedel, kdo je kdo, saj sta se mi zdela povsem enaka. Sicer pa upam, da bo knjiga navkljub »manekenskim« puncam, ali pa prav zaradi njih, našla pot med mlade, pa tudi manj mlade bralke in bralce.
Sarival Sosič je v spremni besedi zapisal, da je vaše koloriranje »lazurno«. Kako bi to razložili neposvečenim?
To je prvi strip, v katerem sem namesto barv uporabil laviran tuš. Lazurno slikanje pomeni nanašanje tankega sloja barve, v tem primeru laviranega tuša, na papir. Je pa to bolj zahtevna tehnika od barvanja z akvareli, ki sem jih uporabljal do zdaj, saj mora biti nanos res tanek, poleg tega pa nianse ne smejo biti ne preveč blede, ne pretemne. Po drugi strani pa je laviranje veliko hitrejše kot barvanje z akvareli.
Spremna beseda: Sarival Sosič
Vezava: trda
Jezik: slovenski
Število strani: 176
Velikost: 165 x 235 x 20 mm
Teža: 539 g
Leto izida: 2024
PIA NIKOLIČ
