Ljubljana: Ljudska fronta, vojni kontra!

Bil je torek, lep sončen dan in začetek prvega vročinskega vala. Na Kongresnem trgu v Ljubljani sta se imela zgoditi dva dogodka – uradna državna proslava in protest za mir oziroma proti oboroževanju – ki pa bi bila vsebinsko težko bolj različna. Lahko bi rekli celo, da je Dan državnosti deloval shizofreno. Politiki so v večernih urah govorili o razvoju države, ki naj bi bil pravičen, socialen in moralno ustrezen, le nekaj ur prej pa je bilo s strani predvsem mlajših državljanov in državljank slišati skoraj popolnoma nasprotno.

Protest so sorganizirali Društvo Iskra, Ekosocialistična iniciativa Klas, dijaška skupnost Strehca, iniciativa Stanovanjski blok, Skupščina zasedbe, Lista demokratičnega študentstva, Ambasada Rog in Antiavtoritarna platorma. Zbor je bil napovedan ob 17h, ko je bil Kongresni trg že preplavljen z modrimi možmi postave, varnostniki v kravatah in celo nacionalnimi gardisti. Predstavniki države so z ograjami in detektorji kovin trg nesorazmerno prepolovili. Nekaj deset povabljencev na državno proslavo ali tako imenovana državna elita je imela zase rezervirano polovico Kongresnega trga, protestnikom pa je bil odmerjen prostor pri spomeniku žrtvam vseh vojn, kar je, morda nenadejano, simbolno ustrezno.

Aktivisti so med počasi zbirajočimi se gručami ljudmi delili letake, s katerimi so v maniri aktivnega državljanstva pozivali k uporu proti zanje nesmiselnim potezam aktualne vlade, ali bolje rečeno, celega političnega razreda združene Evrope. Podobna sporočila je bilo razbrati tudi s transparentov protestnikov, kjer so se znašli pozivi k miru, nasprotovanje Natu, oboroževanju, vojnam in politiki izraelskih sionistov ter podpora Palestincem in Irancem.

Nato so se začeli govori. Prvi govorec, predstavnik Iskre, besed ni zavijal v vato: »Antiimperialisti in antiimperialistke, mirovniki in mirovnice, nasprotniki Nata, imperialističnih vojn in oboroževanja – vsi, ki ne nasedate zahodni propagandi, vojnim hujskačem in evroatlantskim politikantom […] protestiramo proti oboroževanju, Nato paktu, diktatom Evropske unije in oblasti kapitala«. Kot je opozoril, za njim pa so podobno ponavljali še drugi govorci, naj bi se domača politika hlapčevsko udinjala naddržavnim strukturam, ki jih vodijo ljudje, ki jih nihče ni volil in s prstom kazali na, kot je bilo razumeti, hinavski odnos države v dejanjih na mednarodnem prizorišču, predvsem pa v odnosu do lastnih državljanov. Dvolično naj bi bilo uradno obsojanje dejanj izraelske vojske v Palestini in hkratno sodelovanje z izraelskimi podjetji, po drugi strani pa dvigovanje vojaških izdatkov, medtem ko propadajo ključni državni podsistemi. Času primerno, saj se je premier Robert Golob tiste dni ravno mudil v Bruslju, kjer so sprejemali zaveze evropskih držav k večjemu oboroževanju znotraj zavezništva Nato.

Da so interesi Nata močno prepleteni z interesi ameriškega kapitala pa so opozorili v dijaškem kolektivu Strehca in poudarili, da bodo ravno dijaki in študentje čutili posledice njihovega pohlepa v »namišljeni obrambi Evrope pred rusko grožnjo, v Iranu za nadzor nad energenti in pri nemotenem nadaljevanju genocida v Gazi«. V kolektivu tako zavračajo kakršnokoli možnost, da bi postali »kanofuter«, še posebej, ko država intenzivno, a po njihovem neuspešno, vlaga v vojaško propagando v šolah, zato pa naj bi bila možnost uvedbe obveznega vojaškega roka bolj aktualna kot kadarkoli. »Srednje šole najbolj čutijo pritisk militaristične politike Republike Slovenije, EU in Nato pakta«, kar naj bi poskušali doseči s propagandnimi plakati in promocijskimi stojnicami na šolah, obveznimi predavanji v sklopu pouka in deljenjem vojaških štipendij za dijake, kar so v kolektivu označili za »nemoralno plenilstvo države«.

Govorci in govorke so v nadaljevanju opozarjali na preprosta dejstva, ki po njihovem mečejo slabo luč na skupnost evropskih držav. Eden takih je uporaba izraelskih brezpilotnikov za prestrezanje beguncev, v katere je EU vložila milijone, popolnoma enake pa izraelska vojska uporablja pri svojih »vojaških« operacijah v Gazi. Obtožbe so letele tudi na ljubljansko Univerzo, ki sodelovanja z izraelskimi inštituti (Technion, Weizmann), povezanimi z izraelsko vojaško in obveščevalno industrijo, ni hotela prekiniti, pripravljali naj bi celo nove skupne projekte.

Izredno pomenljivo je bilo sporočilo migrantov-aktivistov iz organizacije Ambasada Rog. Ti so dejali, da »zelo dobro poznajo voditelje, ki vse rešitve vidijo zgolj v oboroževanju,« saj da orožje, pogosto tudi evropskega izvora, v njihovih domovinah ni prineslo želene varnosti in razvoja, ampak samo več državnega zatiranja, bratomorne vojne, državne udare in genocide. »Zelo hitro pride do tega, da je mladim v takih okoliščinah služenje v vojski ali paramilitarnih milicah edina smiselna ekonomska odločitev«, so še opozorili. Zadnji govorec, Arslan iz Teherana, raziskovalec na inštitutu SAZU, pa je razočarano ugotavljal, da iz domovine filozofa Immanela Kanta, očeta ideje »večnega miru«, prihajajo besede politikov, da »Izrael za nas opravlja umazano delo«, s čimer se je nanašal na izjavo nemškega kanclerja Friedricha Merza po izraelsko-ameriških napadih na Iran. Na koncu je v originalu in v angleškem prevodu prebral pesem Na tej zemlji (ang. On this land) pokojnega palestinskega pesnika Mahmouda Darwisha.

Do konca govorov se je zbralo že nekaj sto ljudi, morda celo tisoč, množica pa je nato med skandiranjem protivojnih parol (»Naj gori Nato pakt«, »Sionisti, teroristi«, »Nato okupator, vedno provokator«, »Free, Free, Palestine«) krenila proti Slovenski cesti do križišča s Cankarjevo ulico, od tam pa do Prešernove, kjer sta ameriška in nemška ambasada. Bili sta močno zastraženi s policijskimi oddelki, ki so tudi z vozili blokirali cesto, tako da se je morala množica nekaj sto ljudi stisniti na pločnik nasproti stavbe. Protestni pohod se je po Prešernovi ulici mimo zunanjega ministrstva nadaljeval do sedeža vlade na Gregorčičevi ulici, kjer so protestniki zapolnili vse kotičke ulice, skandirali in prebrali še nekaj govorov, kmalu zatem pa se je množica spontano razpustila.

Večina protestnikov je bila iz vrst študentov ali dijakov, videti je bilo nekaj starejših mirovnikov iz alternativnih krogov iz 90-ih, pa tudi nekaj upokojencev in pripadnikov muslimanskih skupnosti. Glede na miren potek tako govorov kot samega shoda, bije v oči impozantno varovanje, ki si ga je »privoščila« policija oziroma država, čeprav nesporazumov ali izgredov ni bilo. Je bilo pa zanimivo videti zaskrbljene mladince, ki se po vsem sodeč zelo močno zavedajo varnostne situacije v svetu in imajo do nje precej kritičen odnos – za razliko od njihovih staršev, ki so najverjetneje v istem času mirno sedeli pred hišo ali televizijskimi sprejemniki.

Nejc Bahor