Kronični stres kot tihi ubijalec: Kaj se dogaja s telesom, ko nikoli ne izklopimo?
Stres ke postal stalni spremljevalec vsakdana. V majhnih odmerkih nas lahko motivira in pomaga, da se odzovemo na izzive, a ko postane kroničen, se iz zaveznika spremeni v sovražnika. Telo, ki je nenehno v stanju pripravljenosti, se sčasoma izčrpa – kar se ne pozna le na razpoloženju, ampak tudi v delovanju srca, imunskega sistema in možganov. Strokovnjaki zato kronični stres vse pogosteje imenujejo kar tihi ubijalec sodobnega časa.
Ko smo pod stresom, možgani sprožijo odziv poljudno imenovan »boj ali beg«. Aktivira se os hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza (HPA), ki sprosti hormone, kot so adrenalin, noradrenalin in predvsem kortizol. Ti hormoni nam pomagajo, da se hitro odzovemo: pospešijo srčni utrip, zvišajo krvni tlak in usmerijo energijo v mišice. Če stres traja kratek čas, telo po njem spet vzpostavi ravnovesje. A če stres traja tedne ali mesece, kortizol ostaja kronično povišan, kar ima uničujoče posledice.
Raziskava, izvedena na Harvard Medical School pojasnjuje, da dolgotrajno povišan kortizol spremeni delovanje možganov in vpliva na srčno-žilni sistem, zvišuje krvni tlak, spodbuja nalaganje oblog v žilah in povečuje tveganje za srčni infarkt ter možgansko kap. Podobno ugotavlja tudi American Heart Association, ki opozarja, da kronični stres sčasoma oslabi srce in povzroča vnetne procese v žilnih stenah.
Toda stres ne prizadene le srca. Po ugotovitvah raziskave, objavljene v International Journal of Environmental Research and Public Health, kronični psihološki stres vpliva na skoraj vse telesne sisteme – od imunskega do prebavnega, dihalnega, reproduktivnega in mišično-skeletnega. Ko telo predolgo deluje v stanju napetosti, začne varčevati z energijo tam, kjer je ne bi smelo. Posledica je oslabel imunski sistem, kar pomeni večjo dovzetnost za okužbe, počasnejše celjenje ran in tudi težje okrevanje po boleznih. Dolgotrajna aktivacija stresnega odziva povečuje izločanje prostih radikalov, kar vodi v kronična vnetja, oksidativni stres in prezgodnje staranje celic. Prav zato se pri kronično obremenjenih ljudeh pogosteje pojavljajo kožne težave, kot so ekcemi, izpuščaji ali akne, pa tudi izpadanje las in lomljivi nohti.
Močno obremenjen je tudi prebavni sistem. Stres vpliva na črevesno mikrobioto – natančneje na ravnovesje med »dobrimi« in »slabimi« bakterijami, kar lahko povzroči napihnjenost, bolečine v trebuhu, zaprtje ali drisko. Po raziskavah American Psychological Association dolgotrajen stres spreminja delovanje črevesja in celo vpliva na to, kako telo absorbira hranila. Ugotovili so, da stresne situacije zmanjšajo prekrvavljenost prebavil, kar upočasni prebavo in oslabi črevesno sluznico, ki sicer ščiti telo pred škodljivimi snovmi. Zaradi tega pride do pogostejših prebavnih težav, alergij na hrano in sindroma razdražljivega črevesja.
Dolgotrajen stres vpliva tudi na presnovo. Telo začne izločati več inzulina, kar spodbuja kopičenje maščob, zlasti okoli trebuha. Na Virginia Commonwealth University Health so dokazali, da je kronični stres povezan z večjo verjetnostjo za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in presnovnega sindroma. Kortizol, ki se sprošča ob stresu, spodbuja apetit in željo po hitrih ogljikovih hidratih – zato mnogi v stresnih obdobjih posegajo po sladki ali mastni hrani. Dolgoročno to vodi v porušeno hormonsko ravnovesje, povečanje telesne mase in občutek stalne utrujenosti.
Tudi naši možgani niso varni. Po raziskavah National Library of Medicine dolgotrajen stres zmanjšuje delovanje hipokampusa – dela možganov, odgovornega za spomin, učenje in uravnavanje čustev – ter vpliva na nastanek novih nevronskih povezav. Posledice so slabša koncentracija, pozabljivost in občutek mentalne utrujenosti, ki ga mnogi opisujejo kot »možgansko meglo«. Stres vpliva tudi na amigdalo, del možganov, ki nadzoruje čustveni odziv, zato smo v stresu hitreje razdraženi, zaskrbljeni ali celo panični. Raziskava Yale University School of Medicine je pokazala, da kronični stres spreminja strukturo možganov: sive možganske mase se zmanjša, poveča pa se aktivnost centrov, povezanih s strahom in tesnobo.
Pri ženskah se stres pogosto odraža tudi v hormonskem neravnovesju. Kortizol lahko moti normalno izločanje spolnih hormonov, kar vpliva na menstruacijski ciklus, ovulacijo in plodnost. Ženske, ki so dlje časa pod stresom, pogosto poročajo o nerednih menstruacijah, močnejših bolečinah ali celo o izostanku ciklusa. V obdobju menopavze stres dodatno okrepi simptome, kot so vročinski oblivi, nespečnost in nihanje razpoloženja. Pri moških pa dolgotrajen stres znižuje raven testosterona, kar vpliva na libido, kakovost sperme in splošno vitalnost. Po raziskavi klinike v Clevelandu lahko dolgotrajno povišan kortizol zmanjša število semenčic za več kot 30 odstotkov in vpliva na njihovo gibljivost.
Gre torej za kompleksen proces, ki jasno dokazuje, da stres ni samo v glavi, temveč ima zelo konkretne biološke posledice. Telo, ki je predolgo v stanju pripravljenosti, začne počasi ugašati funkcije, ki niso nujne za preživetje, in s tem ustvarja pogoje za nastanek bolezni. V vsakdanjem življenju se te posledice kažejo neopazno, a vztrajno: napetost v mišicah, glavoboli, prebavne težave, motnje spanja, utrujenost, nihanje telesne teže in pogosta razdražljivost so le vrh ledene gore. Po podatkih Mayo Clinic so ljudje, ki živijo v kroničnem stresu, bolj dovzetni za anksioznost, depresijo, bolezni srca in oslabljen imunski odziv. Pogosto pravijo, da se »še kar držijo skupaj«, dokler jih telo ne opozori z boleznijo, izčrpanostjo ali izgorelostjo. A dobra novica je, da se škodljive učinke da ublažiti. Raziskovalci z Arizona State University poudarjajo, da lahko že redna telesna dejavnost, dovolj spanja, sprostitvene tehnike, kot so dihalne vaje, joga ali meditacija, in kakovostni medosebni odnosi znatno zmanjšajo raven stresnih hormonov.
Ključno je, da prepoznamo znake, ki nam jih telo pošilja, in se naučimo pritisniti na »gumb za odmor«,
preden nas prisili, da se ustavimo zaradi bolezni. Kronični stres je resnično tihi ubijalec, ne udari naenkrat, ampak nas počasi izčrpava, dokler nam ne zmanjka moči. Telo, ki nikoli ne izklopi, prej ali slej pokaže znake obrabe. In čeprav ne moremo vedno nadzorovati sveta okoli sebe, lahko nadzorujemo, kako se nanj odzovemo. Največja moč v boju proti stresu je v tem, da znamo prisluhniti sami sebi in si dovoliti počitek, preden nas k temu prisili telo.
Petra Znoj
