Pritiski družbe, podnebna tesnobnost, socialna anksioznost, vsakodnevna borba za preživetje v kapitalizmu, politični ideološki boji, neprestano ogorčenje, naraščajoči individualizem in kar je še tega, kar kličejo po pobegu drugam. Ne le na dopust, ampak v dolgotrajen mir, tišino, svobodno izolacijo. A koga bi najraje vzeli s seboj na samotni otok?
Junak stripa Samo mi smo ne okleva. Na pot v osamo s seboj vzame samo dva najljubša mu prijatelja – kozo in pujsa ter svoj košček zemlje. Dobesedno. Vsi trije se lotijo rezanja zemljišča z žago, kar se še kar dobro konča. Parcela se odmakne od preostale zemlje in začne svobodno pluti po odprtem morju.
Sprva povsem idilično življenje se vsako jutro prične s sveže skuhano kavo iz kafetjere, nadaljuje s telovadbo in skrbjo za rastline, ki jim omogočajo samooskrbno vegansko prehrano. Naenkrat pa se prijateljstvo med človekom in pujsom začne krhati, ker nekega dne med igro na trampolinu za vedno v morju izgine prijateljica koza. Razprtije, kuhanje zamere in nenavadno izražanje čustev pripeljejo do prepira, ki začne odsevati skozi vreme. Lahko bi rekli da je za to, da človek nazadnje ugotovi, da se nima smisla kregati s še edinim preostalim prijateljem, ki ni prav nič kriv za to, da je druga prijateljica za vedno odšla, potrebno močno neurje. Človeška neumnost je torej tako velika, da je potrebna vremenska katastrofa skorajda apokaliptičnih razsežnosti, da človeka spravi nazaj k pameti.
Likovno dokaj izstopajoč strip je sicer magistrsko delo, ki je nastalo na študijskem programu ilustracija HAW-Hamburg pod mentorstvom profesoric Anke Feuchtenberger in Alexandre Kardinar. Prva slovenski stripovski publiki ni neznana, saj je v preteklih letih že večkrat objavljala tako v reviji, kot tudi v antologijah stripovskih del pro-zina Stripburger. Feuchtenberger rada odkriva gibkost stripovskega medija in tudi njen mentoriranec ni šel po poti klasičnega francosko-belgijskega ali superjunaškega stripa. Raje se je odločil album v celoti narisati s svinčnikom.
Podob se je lotil na preprost, jasen in enostaven način, pri katerem so liki pogosto narisani iz profila, a že iz same postavitve teles lahko vidimo, da gre v resnici za avtorja, ki mu je anatomija še kako znana. Kvadratki so na stran postavljeni tako, da med njimi ni vmesnih belih jaškov, kot jih lahko večkrat vidimo. Pisava pa vas bo verjetno spomnila na ure tehničnega pouka, saj je tudi Wienert zanjo uporabil šablono iz nekih preteklih časov.
Gre torej za strip, ki bi ga lahko kdo na prvi pogled zavrgel, ker nepoznavalcu morda izgleda preveč amaterski, vendar kontinuiteta likov, njihovo premikanje, zapolnjenost prostora, natančno šrafiranje in subtilni vsebinski podtoni kažejo, da je lahko še tako »šablonska« risba v stripu umetnina zase.
Pia Nikolič
