Intervju: »Veliko ljudi za svoje frustracije krivi druge, migrante, sodržavljane, ne pokaže pa s prstom na tiste, ki nam pravice odvzemajo.« – Tea Jarc

Nekdanja predsednica sindikata Mladi plus se že več let ukvarja s položajem zagovorništva, profesionalno s sindikalizmom pa malo več kot desetletje. Maja leta 2023 je bila kot prva aktivistka s področja Balkana izvoljena v vodstvo Evropske konfederacije sindikatov s sedežem v Bruslju, kjer danes opravlja delo konfederalne sekretarke. Med neštetimi aktivnimi projekti smo jo uspeli zmotiti za pogovor o pomenu sindikalnega združevanja.

Kakšna je vloga sindikatov danes?

Moč sindikatov se je v zadnjih desetletjih spreminjala in članstvo upada v večini evropskih držav. Izjema so nordijske države, kjer se organizacije krepijo in pridobivajo nove člane. Kljub tem negativnim trendom so sindikati še vedno najštevilčnejše organizacije in njihova številčnost jim daje legitimnost, primarno na ravni podjetja in sektorja, da se lahko kolektivno pogajajo. Pokritost s kolektivnimi pogodbami sicer upada, saj se delodajalci nočejo pogajati. Izjema so države, kjer je nivo socialnega dialoga še vedno na dovolj visoki ravni. Belgija ima denimo 100-odstotno pokritost s kolektivnimi pogodbami, tako kot Francija, Italija in v veliki meri Španija. Mislim, da to potrjuje, da so sindikati danes še vedno izjemno relevantni in ne vplivajo le na delovna razmerja in kakovost dela, ampak tudi širše na kakovost življenja ljudi. Naloga sindikatov ni zgolj osredotočenje na pogoje dela, ampak odgovarjanje na širša družbena vprašanja, ki se tičejo (socialne) pravičnosti, javnih storitev, sprememb demografske slike, podnebnih sprememb, sistema davkov, ki ga imamo ali pač ne, ker je tako slab. Sindikati bi morali še okrepiti svojo vlogo pri teh vprašanjih, kjer se morda soočajo s problemi ravno zato, ker včasih težko pokažejo svojo moč zaradi upada v članstvu in sprememb v le-tem. Tudi sindikati, ki so tradicionalno močni in imajo številčno članstvo, mogoče niso več tako politični, kot bi morali biti, in se torej ne ukvarjajo dovolj s temi širšimi družbenimi vprašanji.

Se sindikati prevečkrat lotevajo gašenja požarov, namesto da bi omenjene situacije zamejili preventivno?

To je nekako podobno izzivom, s katerimi se soočajo vse levo-politične – tako stranke kot nevladne organizacije in vsa družbena gibanja. Vse premalokrat imamo izoblikovano vizijo družbe, v kateri želimo živeti, in ne znamo predstaviti te vizije in alternative trenutnemu sistemu, zato se velikokrat izkažemo le za reaktivne, ne pa za tiste, ki bi postavili idejo drugačne družbe in ureditve. Zato tudi izgubljamo. Ne samo sindikati, ampak tudi leve in sredinske stranke, ki so se popolnoma izgubile v tem, da ne naslavljajo več ljudi, delavcev, da so izgubile stik z realnostjo in ne predstavljajo rešitev za trenutne probleme. Ljudje se trenutno soočajo z veliko problemi. Niso srečni, kaj šele zadovoljni z delovnimi razmerji ali s tem, kar se dogaja v svetu, ampak če nismo sindikati tisti, ki bi znali predstaviti odgovore na ta zelo kompleksna vprašanja, se ljudje obrnejo v desno, tudi skrajno desno, ker tam pač najdejo populiste, ki predstavljajo enostavne ali napačne rešitve na zelo težka vprašanja, tudi z manipulacijo in lažmi. Ne mislim, da bi morali sindikati prevzeti takšen način komuniciranja, saj naš namen ni laganje ali manipulacija ali populizem, zato moramo toliko več delati na tem, da emancipiramo delavke in delavce in predstavimo kompleksnost vprašanj. Vse te frustracije v ljudeh morajo dobiti odgovor in to ni vzdrževanje statusa quo, ampak resnično spreminjanje stvari. Tu mislim, da smo sindikati malo zaspali, a na žalost nismo edini. Mislim, da je to širši problem na tej bolj progresivni strani.

Koliko zaznavate namerno razkrajanje sindikatov, kot so poročali predvsem iz ZDA? Ko delodajalci v sindikate nastavijo svoje ljudi, da bi jih razbili, spodbudili individualizacijo in s tem onemogočali sindikalizem?

Mi temu rečemo rumeni sindikat, kar je organizacija, ki ne predstavlja interesov delavk in delavcev, ampak sindikat, ki je povezan z vodstvom in predstavlja njihove interese, in ja, vidimo velik porast rumenih sindikatov. Vidimo pa tudi načrtne napade na sindikate, tako imenovane trade union busting oziroma razbijanje sindikatov. Pri tem se delodajalci brezsramno poslužujejo napadov na ljudi, ki začnejo govoriti v javnosti, se izpostavljati, braniti pravice in so zato deležni povračilnih ukrepov tako na individualni kot na kolektivni ravni. Ravno ta vikend sem se srečala s Chrisom Smallsom, ki je začel sindikat v Amazonu v ZDA in je živ primer tega, kaj se zgodi, ko se nate spravi korporacija, samo zato, ker opozarjaš na napake, kršitve pravic in nedostojne delovne pogoje. Podvržen je grožnjam in tožbam, dolgotrajnim in izčrpavajočim procesom. Samo zato, ker Jeff Bezos, najbogatejši človek na svetu, ne želi dostojno plačati svojih delavcev. Če se želiš temu upreti, se moraš soočiti z velikim kolesjem, ki se obrne proti tebi, ker če korporacije kaj imajo, so to resursi, da se lahko spravljajo na slehernike.

Zdi se, da ravno velike korporacije delajo na tem, da bi procese pridobivanja pravic zaustavile, spreobrnile. Po eni strani utopično govorimo o štiridnevnem delovnem tednu, po drugi delamo vse več. Osemurni delovnik so sprejeli že pred več kot sto leti. Kakšen bi moral biti naslednji korak, da bi dejansko delali manj?

Res je sramotno, da je bil največji dosežek izborjen že pred več kot sto leti, pri čemer se moramo zavedati, da ta dandanes ni spoštovan, niti upoštevan. Delovni čas se podaljšuje. Zaradi tehnologije so ljudje vedno bolj navezani na delo, tudi v prostem času odgovarjajo na elektronska sporočila, vračajo klice, so ves čas dosegljivi. Hkrati se rahljajo delovna razmerja, torej je vedno več ljudi v neformalnih oziroma nestandardnih oblikah dela, pri katerih delovni čas sploh ni opredeljen. Platformni delavci recimo. Vedno večje so kategorije ljudi, ki preko takšnih oblik dela delajo strukturirano, po drugi strani pa so tudi tisti, ki imajo redne pogodbe o zaposlitvi, a se od njih pričakuje, da bodo ves čas na voljo. Absurdno je, da moramo uveljavljati pravico do odklopa, ki na evropski ravni sploh ni prepoznana in izpogajana. Pri čemer po mojem mnenju ne gre za nekaj revolucionarnega, saj delodajalec ne bi smel profitirati od vaše delovne sile v času, ko vas za to ne plačuje, saj je to osnova za razmerje med delodajalcem in delavcem. Morale bi obstajati neke omejitve. Skrajševanje delovnega časa v času digitalizacije in avtomatizacije prav tako ne bi smela biti utopija. Ti procesi bi morali voditi v izboljšanje delovnih pogojev, ne le v profite delodajalcev. Pri Evropski konfederaciji sindikatov smo pred dvema mesecema izdali študijo, v kateri smo analizirali 119 kolektivnih pogodb iz vseh evropskih držav, sektorjev in z vsemi različnimi modeli, ki vključujejo skrajševanje delovnega časa. Lahko gre namreč za zmanjševanje števila ur v dnevu, skrajšanje delovnega tedna na štiri dni ali skrajšanje delovnega časa skozi celotno obdobje delovnega življenja, da torej v določenih obdobjih delaš manj. Na politični ravni smo morda še daleč od tega, se pa že dogaja na ravni podjetij in sektorjev. Predvsem dobri delodajalci prepoznavajo, da so zadovoljni delavci najboljši recept za povečanje produktivnosti. Na žalost se v evropski debati stvari obračajo v obratno smer, saj obstaja resna grožnja, da bodo odprli direktivo o delovnem času, ki ga bodo omejili na 48 ur na teden, samo zato, da ga bodo lahko fleksibilizirali. Idejo argumentirajo s potrebo po pripravljenosti in militarizaciji. Zaradi trenutne krize torej želijo, da bi se ta varovala zrahljala, in sramotno je, da ravno sindikati obrambe vsaj na evropski ravni to podpirajo. Odgovor prihaja hkrati z idejo o tem, da se mora Evropska unija pripraviti na nove katastrofe in vojne, s čimer želijo normalizirati vse te konflikte in zrahljati delovne standarde, ki smo jih izborili.

Je to trenutno vaša prevladujoča agenda? Imate v ognju še kaj železa?

Imamo ga zelo veliko. Trenutno je najbolj pereča evropska agenda, ki jo je Evropska komisija podala na samem začetku mandata in govori o poenostavljenju, kompetitivnosti in deregulaciji, kar v bistvu pomeni, da se mora celoten evropski, tudi socialni model, prilagoditi težnji po tem, da bi Evropa lažje tekmovala s Kitajsko in ZDA, predvsem na ekonomskem področju. V praksi to pomeni, da drvimo v tekmo proti dnu, kjer bomo razrahljali standarde, dali privilegije korporacijam, delali za dobrobit podjetij, ki bodo še malo bolj izkoristila delavce, in se pretvarjali, da smo s tem mogoče prispevali k višjemu BDP in kompetitivnosti. Vprašanje pa je, koliko bomo s tem prispevali h kakovosti življenja ljudi. Proti tej agendi se borimo zelo aktivno. Potem so tu še varčevalni ukrepi, ki jih ponovno uvajajo in silijo države, da privarčujejo. Vemo, da začnejo države najprej varčevati pri socialnih prispevkih, socialni varnosti, socialnih pravicah, javnih storitvah. Države se torej sili, da privarčujejo denar in da tistega, ki ga imajo, vložijo v militarizacijo. Tako na ravni EU kot v dogovorih z zvezo NATO lahko vidimo, da se teži k temu. Malo je debate o tem, kaj si zaslužijo delavke in delavci in kdo bo plačal vse te izdatke. Na drugi strani je Evropska komisija v teh desetih mesecih, odkar je bila vzpostavljena, sprejela že osem ali devet zakonodajnih iniciativ, ki delajo v dobrobit korporacij, delodajalcev in kapitala, in popolnoma nobene, ki bi naredila kakršenkoli premik na področju sociale ali delovnih razmerij. 

Zdaj čakamo oznanilo, da bo decembra predstavljen zemljevid kakovostnih delovnih mest, ki ga je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala že na začetku leta, potrdila pa šele prejšnji teden v svojem govoru v Svetu EU. Zelo se borimo, da bi postavili jasno definicijo, kaj so kvalitetna delovna mesta, da bi bil to res celosten pogled na to, kaj se trenutno dogaja s službami v Evropi. Predvsem zaradi podnebnih sprememb in digitalizacije že opažamo, da je ogromno služb izgubljenih in da tudi zaradi te deregulacijske agende naše pravice že kršijo, da bi naslovili neke nove izzive. Kar poskušamo umestiti v ta zemljevid, je ravno pravica do odklopa, da se naslovi psihosocialna tveganja, torej stres na delu in prevencija tega, kar je pač vezano na varstvo in zdravje pri delu. Da se torej v bistvu naslovi pravičen prehod, da se omogoči delavcem, ki bodo šli čez spremembe v svojih delovnih okoljih zaradi podnebnega prehoda, da je ta prehod pravičen in da se naslovi umetno inteligenco in algoritemski menedžment, ker se zaradi razvoja digitalizacije pobira ogromno podatkov o delavcih in prihajamo do tega, da si danes lahko odpuščen samo zaradi algoritma, brez kakršnekoli pojasnitve, kaj se je s tvojim delovnim razmerjem sploh zgodilo. Borimo se tudi za revizijo direktiv o javnem naročanju, ker želimo zagotoviti, da se ves javni denar nameni določenim pogojenostim družbe. Da se torej spoštuje pravila o javnem naročanju in da ne bi bil edini kriterij najnižja cena, ker to pomeni nižje plače in slabšo kakovost delovnih pogojev. V bistvu spreminjamo direktive o javnem naročanju in se borimo za demokracijo na delovnih mestih, torej za delavske svete, pravice delavcev do informiranja in soodločanja ter do kolektivnih pogajanj. To je skupek najpomembnejših stvari, niti slučajno pa ne vse, za kar se trenutno borimo.

Imate sogovornike v evropskem vrhu?

Zelo se čuti sprememba v političnem prostoru, ki se je zgodila z zadnjimi evropskimi volitvami in se kaže v tem, da je najmočnejša trenutno konservativna opcija EPP z veliko podporo skrajne desnice. V Evropskem parlamentu še nikoli ni bilo toliko skrajno desnih poslancev, zato je težko najti sogovornika, ki bi bil pripravljen zagovarjati socialne, delavske teme. Še najbolj so to bolj leve in sredinske stranke, ki so pa v manjšini, zato je težko upati na neke bolj progresivne politike. Podobno je v Evropski komisiji. Von der Leyen vsaj v tem mandatu ni največja zagovornica ali zaveznica delavcev. Komisarka za delo Roxana Mînzatu ima sicer dobre namene, a je zaradi njene politične nemoči vprašljivo, kaj lahko doseže. Evropska komisija je pač sestavljena iz predstavnikov desne in skrajno desne opcije, ki daje jasno prioriteto strani delodajalcev. Vsa ta agenda jim je pisana na kožo. Mi smo optimistični, da bomo vsaj z zemljevidom kvalitetnih delovnih mest nekako vzpostavili ravnovesje ali pa to vsaj poskušali. Kaj bomo konkretno dobili od tega, pa bomo videli decembra.

Se vam zdi smiselno, da se ljudi na poziciji moči nagovarja z druge pozicije moči, ali bi morali bolj delovati od spodaj proti vrhu? Se mora za mobilizacijo delovnega telesa zgoditi kaj radikalnega, kot je padec nadstreška v Srbiji ali izklop družbenih omrežij v Nepalu? Nam gre v Evropi preveč dobro, da bi se tudi sami borili s protesti, stavkami?

To je ključno vprašanje, s katerim se ukvarjamo zadnje mesece. Kolikor analiziramo situacijo, bi rekla, da še nikoli ni bilo tako slabo, kot je sedaj, točka preloma je že za nami. Evropska komisija in delodajalci svoje agende sploh ne skrivajo več. So popolnoma na isti agendi, kot jo lahko vidimo v ZDA s Trumpom, vsa inspiracija prihaja od tam. Vemo, kakšne politike so to, gre za skrajno desnico, ki jih vodi. Zato mislim, da bi se morali ljudje temu bolj jasno zoperstaviti. V Bruslju vidimo te trende zelo jasno, ko jih poskušamo predstaviti delavkam in delavcem, ki jih na žalost že občutijo, se pa sprašujem, če znajo sami narediti te povezave. Kajti, ko poskušamo mobilizirati ljudi, se znajdemo pred težko nalogo. Seveda ne pričakujem, da bodo vsi sledili evropski politiki in razumeli vse direktive, ampak mi jim poskušamo zelo jasno povedati, kako bodo vplivale na njihovo vsakodnevno življenje. Zdi se mi, da so ljudje danes precej preobremenjeni s svojimi vsakodnevnimi skrbmi, z vsem, kar gre narobe. Zato se jih veliko od njih zateka k bolj pasivni drži in morda ni pravično reči, da nam še ne gre tako slabo, da bi se moralo za mobilizacijo zgoditi kaj katastrofalnega. Zdi se mi, da nam gre že precej slabo, samo da ljudje mogoče res ne poznajo vzrokov in posledic, da bi ustvarili pritisk na tiste, na katere bi morali. Čez vikend smo lahko v Londonu videli, kako veliko ljudi za te frustracije krivi druge, migrante, sodržavljane, ne pokaže pa s prstom na elite, odločevalce, korporacije, ki nam odvzemajo pravice. Zato bi morali več usmeriti v komunikacijo in izobraževanje ljudi, da se tega začnejo zavedati, saj bi se njihov bes, če bi dovolj jasno videli to sliko, ki jo vidim sama, dovolj izkristaliziral, da bi jih pognal na ulice. Mislim, da bi jim bilo mar, ker bi razumeli, kako bo to vplivalo nanje, in bi se hoteli temu zoperstaviti. Se pa zaenkrat, pozivom navkljub, ne mobilizirajo tako, kot bi si želeli. Trenutno se zelo borimo, da bi skoordinirali evropske sindikate, jih povezali v velike demonstracije, da bi lahko enotno naslavljali vse te težave, a imamo največjo težavo v tem, kako to skomunicirati ostalim sindikatom in posledično delavcem.

Vprašanje je tudi, koliko res lahko naredijo delavci sami. Sindikat pristaniških delavcev v Genovi je napovedal blokado izraelskega tovora, če bodo izgubili komunikacijski stik s humanitarno flotiljo. Je ta sploh možna?

Vedno sem optimistična in mislim, da mednarodna solidarnost in povezanost delavk in delavcev v resnici lahko zaustavita dovoz orožja v Izrael. Če bi večkrat izkoristili sredstva, ki jih imamo, lahko zaustavimo vse: šole, promet, javne in privatne storitve. Seveda vedno poskušamo z dogovorom, s pogajanji, vedno poskušamo najti ravnovesje, a ko to ne zadostuje, je naša največja moč, da gremo na stavko, protestirat na ulice in torej zapremo delovne obrate, zaustavimo našo delovno silo. Zelo težko vplivamo na razmerje moči v Evropskem parlamentu ali pri komisiji, imamo pa moč kontroliranja svojih teles, ki se morda odločijo ne opraviti dela in s tem pošljejo zelo jasen signal.

Za konec še to: minimalno plačo smo si že priborili. Bi si morali tudi maksimalno?

Evropska komisija je leta 2022 sprejela direktivo o minimalni plači in na žalost je že ta direktiva, ki res predstavlja minimum, trenutno pod vprašajem, ker je Danska vložila sodni primer tožbe Evropskega parlamenta in Sveta EU, rekoč, da nimata pristojnosti sploh govoriti o minimalni plači ali kolektivnih pogajanjih. 11. novembra bomo videli, kakšno stališče bo do tega zavzelo sodišče Evropske unije. Meni se zdi, da EU absolutno ima to pristojnost, saj mora skrbeti za ravnovesje in dostojnost plač, za preprečevanje revščine. Maksimalna plača bi bila še korak naprej in verjetno bi marsikdo podvomil v pristojnost, kdo lahko to določi. Bi si pa želela, da bi nekoč prišli do tega. Da bi torej prenehali z razlikami med plačami, kajti prav te, skupaj z možnostjo izplačevanja dobičkov in dividend, ustvarjajo bilijonarje, ki uničujejo naš socialni model in ga ne krepijo.

Pia Nikolič