Člani Slovenske medicinske akademije predstavili rešitve zdravstvenega sistema

Člani Slovenske medicinske akademije so med rešitvami zdravstvenega sistema našteli ureditev javne zdravstvene mreže in enovitega zdravstvenega sistema ter dobrih pogojev dela, povečanje števila zdravnikov in zdravniškega kadra ter ureditev urgentnih centrov. Ob tem so ponudili, da lahko v zdravniški stavki prevzamejo vlogo mediatorja.

Članica akademije in predstojnica oddelka za očesne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Maribor Dušica Pahor je prepričana, da zdravstva ne more reševati politika, ampak stroka z neodvisnimi strokovnjaki, ki nimajo “nobenih osebnih interesov, dolgov iz preteklosti, so vpeti v delo na področju zdravstva in so popolnoma objektivni”. Naloga vlade pa je, da omogoči izvajanje teh predlaganih rešitev z razpoložljivimi sredstvi, je povedala na današnji novinarski konferenci akademije.

Meni, da so krizo v zdravstvu poglobila plačna nesorazmerja, stavka zdravnikov pa da je nočna mora za vse, predvsem pa za bolnike. “Za organizatorje stavke menim, da niso dorasli tej funkciji, vlada pa čaka, da se bo zadeva sama uredila, a se ne bo, ker se ne more,” je bila kritična. Opozorila je, da ne kaže, da bi katera od strani popustila ali začela razmišljati o prehodnih rešitvah za obe strani.

“Potrebna je celovita reorganizacija zdravstva, kjer bosta zadovoljna oba, tako zdravnik kot bolnik, a za to so potrebni pogovori,” je spodbudila Pahor. V imenu akademije je zdravniški sindikat Fides in vlado pozvala, naj nadaljujeta intenzivne pogovore, ne zaostrujeta situacije in naj iščeta kratkoročne in dolgoročne rešitve. “Popolnoma nesprejemljivo je, da se vlada in Fides ne pogovarjata že več kot osem dni, ko se vendar neizogibno bliža 1. marec,” je zaključila.

Predsednik akademije in nekdanji predsednik Slovenskega zdravniškega društva Pavel Poredoš je dejal, da je slovensko zdravstvo v krizi, kljub temu pa omogoča kakovostne zdravstvene storitve. Med poglavitnimi težavami je izpostavil javno zdravstveno mrežo, ki bi morala opredeliti razporeditev izvajalcev in zdravstvenih ustanov na primarni, sekundarni in terciarni ravni ter enovitost zdravstvenega sistema.

Na primarni ravni je mrežo dolžna zagotoviti občina, na sekundarni in terciarni ravni pa Republika Slovenija. “Kljub načelnim izhodiščem, da mreža omogoča dostopnost zdravstvenih storitev vsem prebivalcem Slovenije, prihaja do precejšnjih odstopanj, bogatejše občine si lahko privoščijo večji obseg zdravstvenih storitev kot nekatere revnejše in manjše,” je opozoril.

Da bi dosegli bolj homogeno dostopnost do zdravstvenih storitev na primarnem nivoju, bi morali lokalno samoupravo do neke mere nadomestiti s centralnim urejanjem zdravstvene mreže, je prepričan. Na sekundarnem in terciarnem nivoju pa sta nujno potrebna regijska bolnišnica v Ljubljani in akademski terciarni center, ki bi pod enakimi pogoji omogočal vrhunske storitve vsem prebivalcem.

Po besedah člana akademije in nekdanji strokovni direktor nevrološke klinike Davida Voduška sta za čakalne dobe odgovorna Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in politika. ZZZS bi moral skrbeti za zavarovance in jim dati, kar jim obljubi, ob tem pa bi morale biti pravice tudi iztožljive. Po drugi strani pa bi morala ZZZS skrbeti tudi za izvajalce in določiti ustrezno ceno zdravstvenih storitev.

Članica akademije in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović je opozorila na pomanjkanje zdravnikov in srednjih medicinskih sester. Zadnje letno poročilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je pokazalo, da glede na sistemizacijo manjka 163 zdravnikov. To bi lahko popravili s povečanjem vpisa na medicinske fakultete, a je ob tem nujno usposobiti veliko število mentorjev.

Drugi način pa je vzpostavitev pogojev dela. “O pogojih dela poteka zdravniška stavka. So pa pogoji dela bistveno širša stvar, ne gre samo za plače, ampak za materialne pogoje dela, prostore, v katerih delamo, opremo,” je naštela. Poudarila je, da med pogoje dela spada tudi možnost za poklicni razvoj, razvoj stroke in raziskovanje.

Član akademije in predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina pa je ocenil, da so točka preloma v javnem zdravstvenem sistemu urgentni centri. “Ti danes predstavljajo pravo sračje gnezdo, mešanico dejavnosti med urgentno medicino, za kar so bili koncipirani, in akutno medicino akutno bolnih ljudi, katerih zdravje ta hip neposredno ni ogroženo in ne potrebujejo urgentnega specialista,” je orisal.

Akutno bolni, ki obiščejo urgenco, s tem preskočijo primarni nivo in svojega osebnega zdravnika. “Zaradi tega se upočasni obravnava urgentnih in neurgentnih bolnikov,” je opozoril. Rešitev pa vidi v čimprejšnji razmejitvi med urgentno in akutno medicino.

Back to top button